08080: Astro Disco (Kamizdat, 2021)

Univerzalen predmet v domovih starejših sorodnikov je zagotovo modra kovinska posoda danskih piškotov, ki ob odprtju razkrije vse kaj drugega kot slaščice. V njej se velikokrat skrivajo šivalne potrebščine, med katerimi je tudi majhna blazinica, v katero se zabadajo šivanke. Da igle ostanejo ostre, potrebujejo mehkobo varnega zavetja, a v prebadanju nežnih objektov je nekaj krutega. Čutečnost in surovost v zrcalni sliki odsevajo tudi snopi žarkov, ki prebadajo oblake, takšen pa je tudi Astro Disco 08080.

Eksperimentalni roman v elektronski izvedbi in kratkometražnem formatu je debitantsko delo Jureta Anžička, oblikovalca zvoka in producenta, ki nastopa v Zasedbi PRSA. Njegovo zatočišče sta drone in matrica, ki skrbita za ambivalenco, prebujanje tretjega očesa, žuborečo nejevoljo, plesni pogon in otožnost. Membrano določenega vzdušja oziroma teme strukturirata vdor mnogih, razgibanih elementov in izstop iz cikličnega aranžiranja kompozicij.

Udarnejše skladbe, torej A.D., Destroyer MKV (Part I & II) in Canyon’s Joyride, prevzame zdaj že bolj vsakdanja poliritmičnost, ki pa je izrazito mutirana. Kot sončni zahod glede na barvo okolja spreminja zvočne nianse in če bi skladbe pretvorili v vizualni jezik, bi bile videti kot Pollockove slike. Preostali, atmosferični skladbi, Dies Illa in Minor Threat, nas kljub umestitvi na začetek in konec, kar odzvanja klasično ciklično formo elektronskih albumov, prepričata o nedorečenosti. Mnogost potencialnega, ta značilnost kvalitetnih raziskovalnih ekspedicij, tokrat izpostavlja samoumevnost razvoja glasbe in napredka tehnoloških vmesnikov njene proizvodnje. Preskakuje in se vrača, tako kot Anžiček spaja retro in moderno podobo.

Naša telesna lupina je enako kot blazinica za bucike podvržena nenehnemu prepuščanju in spuščanju. Skladbe, ki so predstavljene na Astro Disco, so nastale v času čustvene inflacije. Zahteve po varnosti, a povezanosti, razkrivanju individualnega, pa prepuščanja splošnemu. Na novo najdeno družbeno ravnovesje predstavlja tudi Anžičkov prvenec, za katerega pa ne smemo pozabiti, da gre za delo specifične osebe. 08080 je rahločutno razbijajoč, njegove umetniške poteze pa kljub prefinjenosti odločne.  

+

Gašper Torkar: Accept the Risk and Continue (Kamizdat, 2021)

Od EP-ja Dreams of Others so minila štiri leta in nova tveganja Gašperja Torkarja so cikličen ter močan dramaturški skupek preverjenih nevarnosti, zaradi česar se je povezovanju naslova izdaje - Accept the Risk and Continue - s samo glasbo tokrat dobro izogniti v čim večjem loku. Uveljavljen, a ne več tako prominenten producent je v zadnjih dveh letih glasbene niti vlekel iz ozadja, kot producent in proizvajalec zvočnih podob za različne odre. Sveže izdani kratkometražec to v celoti odraža, saj gre - skorajda - za kompilacijo dveh že prej izdanih singlov, dveh skladb za gledališče in neobjavljeno skladbo iz leta 2018.

Kljub izoliranosti posamičnih izdelkov ti drug z drugim tvorijo sestavljanko bolj klubskih, a še vedno temačno usmerjenih kosov. Miselni zemljevid poslušanja razkrije stičišča EBM-a in analogne opreme - vsaj kolikor je uporabljeni zvok nespoliran in nepopoln, najbolj pa spoj grobosti techna in prefinjenosti trilerjev. Prekletstvo dotičnega EP-ja je repetitiven skupek sicer prav zapomnljivih in unikatnih posamičnih kosov. Torkar je tako skuhal degustacijski paket, ki pa daje vtis prehitro zaključene odločitve o primernosti spoja preveč podobnih sestavin.

A EP Accept the Risk and Continue je tako kot njegov predhodnik zvočna diva. Odlično zastavljene dramske kompozicije izpostavljajo prelivanje razpoloženj in metamorfoza od klubske k ambientalni glasbi je storjena brez nenadnega slišnega preloma. Torkar se v nasprotju z Anžičkom odloči za bolj ciklično usmerjene kompozicije, a ker je izpopolnil svoj odtis na poznani temi, gre za atribut, na katerega se samozavestno zanaša.