Sentient Ruin Laboratories, 2024

Aberration je eden tistih bendov, ki navdušijo, preden jih sploh poslušamo, predvsem ker v njem igrajo posamezniki z vrhunskim pedigrejem. Skupino sestavljajo glasbeniki, ki so aktivni še v zasedbah Suffering Hour, Nothingness in Void Rot. Vsi našteti bendi se lahko pohvalijo s fantastičnimi izdelki, Aberration pa so bili zaradi tega takoj pod žarometi. Gre za relativno nov bend, ki je začel glasbo ustvarjati leta 2020 in je od takrat del zelo aktivne scene v Minnesoti. Letos so poleg prvenca Refracture izdali sedeminčni split z Diabolic Oath, oboje pa je izšlo pri Sentient Ruin Laboratories.

Njihova godba se giblje med death in black metalom. V njihovem DNK-ju čutimo vplive njihovih preostalih bendov, poleg tega pa bi jih lahko primerjali tudi z zasedbami, ki uporabljajo bolj kaotične prijeme oziroma celo bolj atonalne kitarske linije, denimoz bendi Antediluvian, Portal, Hissing in Altarage. Muziko zasedbe Aberration lahko primerjamo tudi z islandsko sceno. Asociacija z Svartidauði je popolnoma upravičena, slišimo namreč sorodne kitarske prijeme, kadar ena kitarska linija igra melodične, nedistorzirane tone, v ozadju pa slišimo agresivne rifaže in zverinske blast beate. Pri tem lahko pristavimo še en ključen element, tipičen za takšne bende, ki spajajo death in black metal z bolj kaotično naravo, namreč mračno in obskurno vzdušje. 

Prav zaradi atonalnih rifov in predvsem obilne količine kitarskih linij je poslušanje plošče Refracture lahko podvig. Težko si zapomnimo skladbe, ker so nasičene z izvirnimi kitarskimi idejami, prav tako pa slišimo veliko različnih ritmičnih vzorcev. Celota vendarle deluje zelo premišljeno in dodelano, skladbe so daljše in se počasi raztezajo čez zvočno krajino, ki jo bend ustvarja. Gre za neizprosno obliko ekstremnega metala, ki od nas zahteva veliko pozornosti. Vendarle naletimo tudi na prijetne, ponavljajoče se trenutke, ki so hipnotični in na nek način tudi pomirjajoči. Zvočna slika je primerna vzdušju, je hladna in mračna, glasbeniki pa to dosežejo z imenitno kombinacijo surovosti in organskega zvoka. Kitare so kristalno čiste, tako da zarežejo globoko v ušesa, kar še posebej velja za bolj melodične in ne pretirano zdistorzirane kitarske linije. 

Lahko bi govorili o presenečenju leta, toda tega ne moremo trditi v polnosti, ker je pedigre posameznikov, kot smo dejali – zmagovalen. Lahko odpremo vprašanje izvirnosti, toda v tem ne vidimo smisla. Res je namreč, da obstajajo podobni bendi s podobnim zvokom, toda Aberration ta žanr izpopolnijo. Dolgometražni prvenec Refracture je imenitna plošča od začetka do konca.