Reverberation Appreciation Society, 2021

V eter uletava Acid Dad, band, ki nas po imenu najprej spomni na težkokategorijske nostalgike Uncle Acid & the Deadbeats.  A podobnost se konča pri imenu in skupni afiniteti do preteklosti, kar žal pomeni, da si brata Acid nista v sorodu. Kako pa bi bila, če je stric s Cambridgea, oče pa z New Yorka? Osredotočimo se sedaj raje na glasbenike iz Velikega jabolka in pustimo zabavno, a ne kaj preveč rodovitno primerjavo za seboj. 

Acid Dad je mlajši, a v lokalni sceni že ustaljen psihedelični garažni bend DIY manire. Njihovi začetki segajo v leto 2014, od takrat so leta 2016 izdali EP in leta 2018 dolgometražni prvenec. Nabor članov zasedbe se je vmes večkrat spremenil in trenutno bend sestavljajo kitarsko pevski tandem Vaughna Hunta in Seana Faheyja ter bobnar Trevor Mustoe, vse pa kaže na to, da basista ob izdaji letošnje plate uradno še nimajo. 

Bend je začel na globalno sceno pronicati s studijskim koncertom na Youtube kanalu enega izmed večjih festivalskih organizatorjev s fokusom na psihedeličnem rocku, Levitation. Ob lanskoletni odpovedi festivala zaradi pandemije so se kot mnogi drugi odločili za video rešitev. Posneli so studijske koncerte večjih bandov žanra, kot so OSees, Ty Segall, SLIFT in pa seveda Acid Dad, ki so prikazali enkraten nastop pred vizualij polnim green screenom. Zasedba je kasneje svoj drugi album Take It From The Dead tudi fizično izdala pri Reverberation Appreciation Society, založbi Levitationa.

Zasedbo bi najlažje primerjali s trenutno najbolj popularnim bendom te struje, avstralsko velesilo King Gizzard And the Lizard Wizard. Oboji namreč črpajo navdih iz mnogih različnih žanrov, a jih v svojo glasbo inkorporirajo nekoliko drugače. Gizzardi so žanrski kameleoni, ki svoj zven prilagodijo, kateremukoli žanru se jim zazdi, medtem ko Acid Dad inspiracijo črpajo iz raznih kitarskih žanrov à la punk in rock and roll in jih združijo v svoj unikaten zvok, ki je obenem svež in spominja na minule čase.

Na Take It From The Dead je nedvomno glavna točka interesa kitarski dialog oziroma prepletanje. Melodija in akordi se ne le izmenjujejo med večimi posnetki kitar, temveč obstajajo nekje vmes. Ob tem se v kombinaciji z reverbi in delayji prepustimo spraševanju, kaj se zares dogaja. Vendar časa za razmislek ni preveč, saj nas gonilna sila bobnov in basa stalno rine naprej. Glasba je pohvalno aranžirana, različni elementi se komplementirajo in delujejo kot konkretna celota. Izpostaviti moramo predvsem poudarke, ki so vedno na pravem mestu in naredijo glasbo udarno. Vokali so, tipično za psihedelijo, namočeni v reverb in vrženi v slapback delay. Od norme pa Acid Dad odstopajo v besedilih; ta niso fantazijsko abstraktna, temveč skoraj osebnoizpovedna. Pogosta je raba prvoosebne perspektive, kar jim omogoča, da se z njimi lažje poistovetimo, ali pa vsaj, da lažje razumemo njihovo poanto. 

Take It From The Dead je v kombinaciji z Levitation koncertom odskočna deska Acid Dad za povečanje njihove prepoznavnosti onkraj lokalne scene. Plošča je lepo tempirana in zveni izjemno, še posebej, ker jo je bend sam posnel in zmiksal v studiu, ki ga je prav tako zgradil sam. DIY mindset, ki spominja na Gizzarde, jim bo v prihodnosti tako kot Avstralcem nedvomno še naprej dobro služil.