Act of Impalement: Profane Altar
Caligari Records, 2025
Poznavalci starošolskega ameriškega death metala vedno zastrižemo z ušesi, ko slišimo, da je izšel album kakšnega benda, ki kopira kultne Američane Incantation. In zakaj ne bi? Incantation so fantastičen bend in če si jih kdo izbere kot predlogo za kopiranje, ima za to običajno dober razlog in običajno prinese dober rezultat. Tako je tudi v slučaju tretjega dolgometražnega izdelka zasedbe Act of Impalement, albuma Profane Altar.
Ker gre za relativno neznan bend, je prav, da najprej podamo nekaj podatkov. Act of Impalement so bend iz Nashvilla v zvezni državi Tennessee, ZDA. Aktivni so od leta 2012, do danes pa so vključno z danes predstavljenim dolgometražcem izdali tri albume, tri demo posnetke in dva EP-ja. Vse je izšlo pri založbi Caligari Records, pri kateri domujejo še danes. Od izvorne postave je prisoten le kitarist, vokalist in glavni tekstopisec Ethan Rock, ki ga poznamo še iz bendov Vile Desecration in Burning Death, v zadnjih dveh letih pa sta v bend vstopila še basist Jerry Garner in bobnar Aaron Hortman.
Že bendova nova postava pojasni, zakaj se zdi, da je bend v dveh letih od izida predzadnjega albuma Infernal Ordinance utrdil svojo zvočno identiteto. Omenjeni album je, čeprav še vedno izjemno deathmetalski, deloval malce neenotno. Zvočno se je znotraj death metala gibal tudi v crusterskih in celo blackened thrasherskih vodah, kar pomeni, da smo ob vplivu Incantation lahko zagotovo slišali tudi vpliv zasedb Entombed, Sodom, Venom in drugih. Na albumu Profane Altar, ki so ga izdali konec letošnjega februarja, pa je bendova identiteta bolj utrjena in suverena.
Album ponuja osem skladb in traja dobrih trideset minut. Sliši se močan vpliv Incantation, še posebej njihovega albuma Diabolical Conquest. Ponuja torej tako čiste deathmetalske komade, ki se gibljejo v hitrejših obratih, kot komade, ki se močno nagibajo v death doom. Toda surova in masivna zvočna slika kaže tudi, da bend črpa navdih še z evropskih tal. Na začetku je namreč slišen vpliv zgodnjih švedskih deathmetalskih zasedb, toda ne Dismember in Entombed, temveč bolj Unleashed in Grave. Mestoma se nam zdi, da poslušamo kultni album Where No Life Dwells benda Unleashed ali Into The Grave zasedbe Grave. Umazanost in temačnost zvoka pa nas pogosto popelje tudi v vode zgodnje finske deathmetalske scene, ko slišimo vpliv zasedb God Macabre in Adramelech, izrazito denimo v skladbi Deities of the Weak.
Osem komadov na albumu Profane Altar ameriške death metal zasedbe Act of Impalement se odvrti dokaj hitro, ker niso pretirano dolgi. Tudi zato album ne zapade v monotonost in vseskozi deluje, kot da je malo na robu, je nekoliko napet, ne vemo natančno, kam nas bo določen komad popeljal. V tem oziru je zaporedje skladbe Deities of the Weak, ki je predvsem hitra, a se znotraj te hitrosti dinamično razvija, in komada Final Sacrifice, ki ga odpre mogočno death doom čaščenje, nato pa se obrne v primitivne, skorajda d-beatovsko obarvane linije, nekakšen temeljni prikaz moči in privlačnosti omenjene plošče. Vokal Ethana Rocka močno spominja na miks med Danielom Corchadom iz Incantation, vokalistom na kultnem albumu Diabolical Conquest omenjene zasedbe, in Johnnyjem Hedlundom iz Unleashed, še posebej, kadar kriči.
Kitarsko album močno spominja na zgodnjo ameriško in skandinavsko deathmetalsko šolo, pri solažah pa čutimo vpliv švedske scene. Dobra poteza je prominentna prisotnost bas kitare Jerryja Garnerja, ki ves čas lepo dopolnjuje ostre kitarske rife, velikokrat pa si drzne kitarske melodije tudi malce razgibati z basovskim solom, kar poznamo recimo pri naših domačih nažigačih Razvalina. Bobni niso pretirano kompleksni, prav tako pa niso enostavni. Aaron Hortman ima pravi občutek za to, kako slediti melodijam in vzdušju skladb.
Ameriška zasedba Act of Impalement je ponudila soliden starošolski death metal album Profane Altar, s katerim ne orje ledine, po drugi strani pa tudi ne pogreva že tako žarke enolončnice. Za vse tiste, ki v današnjem death metalu še iščete tisti prvinski zvok, ki ni pretirano disonančen, temveč zgolj temačen in zloben, bo današnja Tolpa bumov kurja juhica za črno dušo. Užijte jo v celoti, pa dober tek!
Dodaj komentar
Komentiraj