Relapse Records, 2023

V zadnjem letu smo zelo veliko pisali o ameriški death metal zasedbi Incantation. Padle so tri recenzije, trikrat so namreč obiskali Slovenijo, dvakrat smo intervjuvali vokalista in kitarista Johna McEnteeja, zdaj pa lahko vse te prispevke okronamo z recenzijo najnovejšega, že dvanajstega albuma po vrsti, plošče Unholy Deification.

Čeprav se zdi, da je težko napisati še kaj o bendu, ki je v petintridesetih letih uspel utrditi vodilni položaj na ameriški death doom sceni, nam album Unholy Deification ponuja kar nekaj dobrih iztočnic. Po dolgem času se v predvajalniku namreč vrti album, ki ga zlahka postavimo ob bok njihovi legendarni plošči Diabolical Conquest, ki je izšla pred dobrimi petindvajsetimi leti. Vzdušje, dinamika, glasbena agresija predstavljajo kar nekaj stičnih točk obeh albumov, prav te točke pa album Unholy Deification postavljajo rahlo nad albume, ki so jih izdali v zadnjih desetih letih.

Album povezuje konceptualna zgodba, v njej pa je svoje razmišljanje o okultnem predstavil basist Chuck Sherwood. Namesto blasfemije in satanizma album bolj naslavlja mitos ameriškega pisca H. P. Lovecrafta, kar je klasični vir gradiva za ameriški in svetovni death metal nasploh. Da celoten plošček predstavlja eno zgodbo, pa ne razkrivajo zgolj besedila, temveč tudi glasba.

Če album poslušate brez prekinitev, boste opazili skorajda naraven, neprisiljen tok pesmi. Album se seveda začne z napadom vseh inštrumentov in vokala, brez kakršnega koli intra, takoj pa se sliši, da smo v kraljestvu z doomom obogatenega ameriškega death metala, ki so ga praktično pričeli Incantation. Težki rifi, udaren boben in kruleč vokal torej udarijo najprej v ušesa, nato pa še v dušo, ko se pridružijo morbidne melodije, s katerimi McEnteejeve rife obogati kitarist Luke Shively. Njegove na pravo mesto postavljene solaže predstavljajo pomemben dodatek. To postavi Incantation ob bok novim Obituary, ki so prav s tem prijemom postavili ločnico med sedanjost in preteklost, kar zadeva njihovo ustvarjalnost.

A melodičnost je manjši obogatitveni prijem in brez dobre osnove ne bi bil vreden počenega groša. Vsi se strinjamo, da je tisti tipični Incantation zvok nekaj, zaradi česar sploh zagrabimo ploščo in nas ta ne pusti pri miru do konca. V slabih štiridesetih minutah se tako prepuščamo res dobrim deathmetalskim rifom, ki delujejo zapomnljivo, k čemur pripomore tudi omenjena melodičnost. To podkrepi boben Kylea Severna, ki res uteleša pojem dinamike. Njegovi ritmi so razgibani in zanimivi, vedno podrejeni melodijam, so pa vsekakor pomemben del glasbene zgodbe albuma. V času, ko marsikateri bobnar skuša v death metal vplesti nečloveške hitrosti in toliko podrobnosti, da že glava peče, Kyle Severn točno ve, koliko je dovolj. To pride odlično do izraza v drugi polovici albuma, ko se death metal vse bolj umika doomu.

Zanimivo je, da melodične kitare res lepo delujejo z vokalom Johna McEnteeja, ki prvič, odkar je leta 2005 prijel za mikrofonske dolžnosti, zveni močno, samozavestno in vsekakor brutalno, hkrati pa zelo razumljivo. Neverjetno pa se zdi, da tak vokal, ki je v vseh pogledih monotono enodimenzionalen, deluje tako dobro v kombinaciji z rifi in atmosferičnimi melodičnimi deli. V drugi, bolj doomovsko obarvani polovici plošče, pa vokal okrona težke rife in doda še tisti diabolični pridih, po katerem so Incantation tako znani.

Seveda Incantation po petintridesetih letih ne odkrivajo tople vode in pretirano ne spreminjajo svojega glasbenega izraza, a vseeno je jasno, da imajo še kar nekaj svežih idej in da so v svetu death metala, sploh vzhodnoameriškega, še kako relevantni.