The Trilogy Tapes, 2022

Koronakriza je resda v obup spravila večino svetovne glasbene produkcije, a obstaja tudi nišna, necentralizirana, na mikroskupnosti razparcelirana »scena«, ki je v tem času prosperirala bolj kot kadarkoli prej. Mislimo seveda na ambientalno oziroma ambient glasbo v najširšem pomenu ali še raje na ključnik #ambient pod tisočero izdajami na Bandcampu in drugod, ki so v zadnjih dveh letih ugledale luč sveta. Kot žanr oziroma skupek estetskih izhodišč, ki obstajajo v številnih utelešenjih, je bil ambient prej navadno rezerviran za sladokusce, ki so se izgubljali v brezritmičnih zvočnih pokrajinah in se prepuščali globoki introspekciji. Med pandemijo, ko smo vsi želeli optimizirati svoje »mikroambiente«, pa je postala ambientalna glasba skoraj kliše, primerljiv z začasnim interesom vseh nas za peko kruha z drožmi. Kot pri drugih žanrih posledično tudi pri ambientu ni manjkalo šunda, nevrednega vaše pozornosti, a vmes se je občasno prikradel tudi kak epohalen kos muzike.

Ne preseneča, da še danes, v na videz postkoronskem času, redno prihajajo izdaje, ki so nastale med koronakrizo in se neposredno navezujejo na specifičen duh časa, ki je zaznamoval njihov nastanek – čas fizične inercije, duhovne introspekcije, samospoznavanja, refleksije o preteklosti in prihodnosti ter rekalibracije osebnih prioritet. Že sam naslov debija slovaškega glasbenika in vodje založbe Warm Winters Adama Badíja Donovala, ki ga na naši frekvenci predstavljamo prvič, uteleša ta vajb. Album Sometimes Life Is Hard And So We Should Help Each Other, ki je izšel pod okriljem cenjene londonske elektronske založbe The Trilogy Tapes, znane po svoji avanturistični levopolni kuratorski politiki, je eklatanten primer »covidne plošče«.



Ključne asociacije ob poslušanju Donovalovega debija so: svinjski mraz, mestna osamljenost, razkrajajoči se spomini in hauntologija v tradiciji The Caretakerja. Ne gre za klasične asociacije ob poslušanju ambientalne glasbe, ki so navadno klišeji, kot je notranji mir ali duhovno očiščenje, saj bi album težko zreducirali na ožjo tradicijo ambienta v liniji Briana Ena. Bližje je avantambient pionirjem, kot je Robert Turman, predvsem dronovskim in minimalističnim raziskovanjem kalimbe, klavirja, ritem mašine in magnetofonskega traku, ki jih najdemo na njegovi mojstrovini FLUX (1981). Osišče plate sta torej intima in nekakšen dnevniški, osebnoizpovedni pristop, kar je bilo tipično za ogromno ambient izdaj zadnjega obdobja.

A zanimivo Donovalov debi ni produkt samostojnega studijskega dela. Na njem je sodelovalo sedem glasbenic in glasbenikov, ki so prispevali svoje glasove, instrumentalne parte in terenske posnetke, zaradi česar si plošča lasti neko posebej privlačno akustično avro. Gre za precej poetično koncipiran album, prepreden z evokativnimi naslovi, kot je Birdsong in the Car Park ali Crocodile Memories. Donoval v svojih produkcijah kot kak pesnik prepleta zaprašene, melanholično obarvane klavirske akorde, počasi odzvanjajoče kitarske in basovske linije, vložke čela in kitajskega roga, žvenket in cingljanje mestnega vrveža, spektralne človeške glasove, smeh otrok in zamolkle sintovske aranžmaje. Pod vsem naštetim pa skoraj povsod teče dromljajoča frekvenca kot podstat, nad katero lebdijo našteti elementi.

Kot je značilno za zvočne estetike na križišču ambienta, drona in klasične avantgarde, so Donovalovi aranžmaji zelo zračni, nikoli nasičeni ali »pretirano« aranžirani v smislu kompleksnih struktur. V ospredju so preprostost, repeticija, vajb in retronostalgična zvočna barva njegovih skladb, ki bi jo lahko primerjali s sepia tonom poročnih fotk vaših babic in dedkov. Posledično je precej logično sklicevanje na glasbo The Caretakerja, ki je bil Donovalu vsekakor referenca, a je Slovak ubral drugačno, manj historično-hauntološko in bolj osebnoizpovedno smer. Če vam bo album zaigral na srčne strune, boste zagotovo cenili tudi estetsko sorodne izdaje zadnjih let, recimo albume Everything Perfect Is Already Here Claire Rousay, Nothing Blues Nicka Malkina, Bena Bondyja in njegovo nedavno istoimensko izdajo ter lanska albuma Shade ameriške kantavtorice Grouper in Making Eye Contact With Solitude poljske glasbenice Martyne Basta. Ne preseneča, da slednja z vokalom tudi gostuje na pričujočem albumu. Ne moremo niti mimo omembe zadnjega Burialovega EP-ja Antidawn, na katerem je pokazal svojo introspektivnejšo plat, saj se na momente zdi, da poslušamo isto izdajo. To izhaja iz rabe vinilnega prasketanja, šelestenja magnetofonskega traku in nasploh vključevanja nepopolnosti v zvočno podobo, ki Donovalovi muziki dajejo poseben značaj.



Vsem že omenjenim izdajam je skupna ideja nekakšnega zvočno-pesniškega voajerizma, torej razkrivanja intime skozi zvok in ne besedila. Kot okno v Donovalovo čustvovanje in percepcijo sveta album poslušalcu nudi izhodišča za seciranje globočin lastnega drobovja. Ob poslušanju plate dobimo občutek, da sedimo na fotelju v prazni sobi velikega meščanskega stanovanja z odprtimi okni, ki na tih zimski dan gledajo na zdaj bolj, zdaj manj osamljene ulice, medtem ko se iz sosednje sobe iz starega gramofona kotalijo zvoki Donovalovih skladb. 

Ta ideja umeščenosti v neko namišljeno okolje izhaja iz subtilno vpletenih, večinoma zelo zamolklih terenskih posnetkov, ki v misli ne kličejo dejanskih podob, pač pa zmedene, polsanjske asociacije. Drugi ključni elementi pa so šum, šelestenje, brnenje, dromljanje … Skratka, akuzmatični zvoki, ki nas spremljajo tako v budnosti kot med spanjem in nezavedno vplivajo na našo psiho. Iz njih izhaja ta občutek hkratne izolacije od sveta in umeščenosti vanj, morda najbolj eksemplarično v komadu Time Passes Slowly When You’re in a Submarine, ki zveni, kot bi nekatere že omenjene albume poslušal iz maternice. Epilog Grandma’s Tape, zgrajen iz cinematičnih godalnih aranžmajev ter globokega moškega glasu, ki nekaj recitira v slovaščini, pa izpade kot gledanje štirikrat presnete, močno poškodovane VHS-kasete nekega davno pozabljenega češkoslovaškega duhovnega guruja.



Donovalov prvenec izhaja iz specifičnega, močno nostalgično obarvanega miljeja ambientalne glasbe, kamor spadajo tudi vsi prej našteti ustvarjalci. In četudi ne prinaša resničnih slogovnih inovacij, ga lahko vsekakor uvrstimo med presežne ambientalne izdaje koronakrize, ki nam nudijo neko specifično (ob)čutenje sveta.