Adi Oasis: Lotus Glow

Unity Records, 2023

Recenzentka tokratne Tolpe bumov načeloma ni najbolj vešča poslušanja r&b in funk muzike, pa vendar je zastrigla z ušesi, ko ji je bobniče požgečkal Lotus Glow, album francosko-karibske umetnice in producentke Adi Oasis, ki trenutno živi in deluje v Brooklynu. 

Predhodniki novega albuma Lotus Glow so plošči Adeleine iz leta 2018 in Interimen iz 2020 ter EP Adi Oasis iz leta 2021. Omenjene izdaje so ekspresivne in zanimive, a se v primerjavi z Lotus Glow morda res poslušajo kot predhodnice aktualnega albuma in Adi kot osebe in umetnice. Lotus Glow odseva glasbeničine spretnosti v produkciji, strast do funk, soul in r&b klasik, v to zvočnost je ovila izpoved osebne in kreativne rasti, posvetilo svoji družini in kanaliziranje frustracij – cela plošča pa je oda čutnosti in seksualnosti. Je nadvse sveža in barvita mešanica pesmi, ki govorijo o samoodkrivanju, ženskosti, krutosti, nasilju ter o intimnosti in ranljivosti. Gre za njeno najbolj osebno in politično delo doslej in govori resnico temnopolte priseljenke.

Zdi se, da je bil zadnja leta umetničin cilj opolnomočenje nje same, zbiranje poguma za pripoved svoje zgodbe in grajenje samozavesti performerke. Kot oseba in kot glasbenica se je nekako na novo definirala med drugim tudi s formalno spremembo imena v Adi Oasis lani aprila, prej pa smo jo namreč poznali kot Adeline Petricien. Osebnostna in karierna rast sta dali ime tudi Adiinemu zadnjem albumu, za katerega umetnica pravi, da ga čuti kot svoj debi. Kot lotus je tudi ona pognala iz blata in se razcvetela v nekaj čudovitega. Razmočena zemlja pa ni nujno slaba stvar; to so njeni prejšnji projekti, njena družina, vsa njena preteklost in prejšnje različice nje same. Bolj kot se lotus razcveta, bolj Adi pridobiva na tako imenovanem bad bitch vajbu, kar je prav tako nadvse čudovito.

Prva skladba govori o selitvi iz Pariza v New York, v pesmi Serena se pokloni teniški legendi Sereni Williams, pesem Marigold pa orisuje situacije in predsodke, ko osebno postane politično; ko nisi nikoli dovolj dobra, nikoli dovolj bela, nikoli dovolj suha, nikoli dovolj moški ali nikoli dovolj hetero. Pesem se spopada s pričakovanji in parametri, ki jih drugi postavljajo okrog nas, kar pogosto nevede spreminjamo v močno mantro samopotrjevanja, ki nas naredi manjvredne in majhne, ksenofobičen in rasističen jezik pa obrnemo sami proti sebi. Sledi prodorna skladba Dumpalltheguns o perverzni nagnjenosti do nasilja in o oklepanju pravice do lastništva orožja. Glasbenica v komadu kanalizira frustracijo in ogorčenje ter bolečino nad množičnimi streljanji v Ameriki, nadaljuje pa s pesmijo Red to Violet, odo vsem tistim ženskam, ki so bile do sedaj zadnje v vrsti; temnopoltim, nebinarnim, homo-, trans- in tako naprej. Napoveduje njihov čas, čas, da stopijo v ospredje, v skladbi pa poudarja tudi, da je opravila z ugajanjem drugim.

Kot bi za r&b plato pričakovali, je poleg vsega naštetega tudi nadvse seksi in gladka. Podaja hrepenenje, intimnost, oplajanje in seksualnost. Tudi te zahteve in želje Adi izraža na jasen in neposreden način in s tem prevzema nadzor nad svojim življenjem, umom in telesom. Plata veliko govori tudi o ljubezni do same sebe, o ranljivosti med ljubimcema, v skladbah Multiply in Naked pa prav nič sramežljivo spregovori o svojih čutnih in telesnih potrebah in namenih. Čeprav se opolnomočenost na prvi pogled zdi najbolj očitna v zahtevah za politično in družbeno svobodo ter avtonomnost, pa je ravno tako močna in pomembna v načinu izražanja hrepenenj in želja.

Album je glasbenica posvetila tudi svoji družini, svojim koreninam, svojim prednicam in prednikom. Še posebej se to izrazi v skladbi Sidonie, ki jo je posvetila svoji babici iz Francije, in pesmi The Water, v kateri lahko slišimo tudi francoščino in kreolščno ter sample, v katerem glasbeničin oče pripoveduje zgodbe v kreolščini. Skladba ima na plošči nekako najmodernejši zvok, kar izvira tudi iz koprodukcije z drugo produkcijsko hišo, v njej pa Adi ubira šeststrunski bas. Album glasbenica odpre z odhodom iz Francije v New York, da bi sledila svojim sanjam, z isto temo in inštrumentalom pa se plošča tudi zaključi, a ob koncu odpira vrata neomejenih možnosti v prihodnosti.

Album zvočno zaznamujejo zasanjane klavirske tipke, medeninasti toni brasov, mehki barviti ritmi, žametni spremljevalni vokali, njihova naravna organskost in organskost Adiinega vokala ter njeno spretno ubiranje basovskega vratu. Na albumu sodeluje kar nekaj gostov, ki so večinoma glasbeničini vzorniki, denimo Kirby, Leven Kali, Jamila Woods in Aaron Taylor. Po poslušanju se zdi, da so se vse skladbe zlile v celoto, kar nakazuje jasno vizijo stila in zvoka glasbenice, vendarle pa čutimo manko odstopanj, dinamike in dramskega trikotnika. Morda s plate še najbolj zasvetijo komadi Marigold, Dumpalltheguns, Multiply in Naked.

Drži, da plošča Lotus Glow kot celota popolnoma deluje in da je na njej umetnica na novo zapopadla samo sebe, pa vendar morda zmanjka občutek, da ima umetnik včasih tudi več drobnih verzij sebe. Za vokalnimi in basovskimi spretnostmi se skriva ogromno ur trdega dela, performans se zdi naraven, bas v njenih rokah pa je že zdavnaj prirasel nanjo. Album govori o nastanku Adi Oasis, o njeni rasti, transformaciji in njenem sledenju svojim sanjam. Je ranljiv in neustrašen album, ki se s prijetnimi vibracijami použije kot sveža limonada z ostrino ingverja na vroč poletni dan.