Afrorack: The Afrorack

Recenzija izdelka
30. 7. 2022 - 19.00

Hakuna Kulala, 2022

 

V tokratni Tolpi bumov bomo pod drobnogled vzeli debitantsko studijsko izdajo 33-letnega ugandskega pionirja DIY-elektronike Briana Bamanye, ki je pod psevdonimom Afrorack izdal istoimenski plošček. Album se zvočno napaja pri unikatnem, ročno sestavljenem sistemu za zvočno sintezo, ki se prav tako imenuje Afrorack, Bamanya pa ga razglaša za prvi modularni sintetizator z afriške celine. Ime se poigrava z besedo Eurorack, industrijskim standardom za integracijo modularnih zvočnih sistemov. Afrorack se sicer zgleduje po osnovah protokola, a se unikatno loteva njegovih sestavnih delov, saj so posamični zvočni in efektorski moduli improvizirani. Razvoj projekta že od začetka ažurno objavlja na spletu, s čimer si je razširil prepoznavnost onkraj meja Ugande vse do Berlina.

Zametki projekta segajo v leto 2018, ko je Bamanya v domači Kampali, prestolnici Ugande, v različnih popravljalnicah elektronskih naprav in ostalih ropotarnicah začel nabirati elektronske komponente in iz njih sestavljati zvočne in efektorske module, ki jih sam opisuje kot telesne organe modularnega sintetizatorja. Projekt navdihujejo želja po unikatnosti, pa tudi materialne zmožnosti, saj cene modularnih sintetizatorjev kaj hitro dosežejo na tisoče evrov. V državi, kjer se povprečna plača giblje okoli sto evrov mesečno, je tovrstna oprema torej težko dostopna, izdelavo lastnega sintetizatorja zvoka pa tako Bamanya razume tudi kot sredstvo emancipacije.

Pregled ugandske založbe drzne elektronske popularne glasbe
 / 22. 8. 2020

Plošček The Afrorack je izšel pri založbi Hakuna Kulala, ki spada pod protektorat slovitega ugandskega kolektiva Nyege Nyege. Ta velja za svojevrsten fenomen, ki smo mu na teh valovih namenili že nemalo pozornosti in je sestavljen iz istoimenske založbe, festivala in mreže lokalnih glasbenih studiev, ki so skupaj pospeševalnik razvoja vzhodnoafriške elektronske scene. Čeprav se kolektiv z organizacijo dogodkov ukvarja šele približno desetletje, še pol manj pa z založniško dejavnostjo, jim recenzenti že danes pripisujejo kultni status enega najprodornejših glasbenih tokov afriške, pa tudi globalne elektronike. Založba Hakuna Kulala se osredotoča na drznejšo in transžanrsko elektroniko, ki jo zaznamujejo elementi gqoma, kwaita, kudura, soukousa in sorodnih glasbenih odvodov, ki so v zadnjih letih vzklili v vzhodnoafriški regiji.

Vplivi afriškega novega vala so prisotni tudi na obravnavanem ploščku in se pojavljajo tako na ritmičnih kot melodičnih ravneh, najizraziteje z odrezavimi sintetičnimi piski in visokofrekvenčnimi perkusijami, ki jih slišimo v skoraj vseh komadih na albumu. Tovrstno modernejše zvočenje mestoma obogatijo tudi tradicionalnejši tom-tomi in lesena tolkala, ki komadom dodajo pridih stereotipne afriškosti.

Razkoraku med modernim in tradicijo sledi tudi pripovedna nota albuma, ki oscilira med vzdušji uspešne hibridizacije in odtujenosti, celo trganja povezav s tradicijo. V teh trenutkih se zdi, da ustvarjalec v svojem ustvarjalnem procesu ostane sam in razvija povsem nove zvočne tokove. Te spremljajo sintetizirani zvoki narave, čričkov in nočnih ptic, ob katerih si zlahka zamislimo ustvarjalčeve nočne kontemplacije. Tovrstni občutki se odražajo tudi v stilski zasnovi albuma, ki je precej razgibana. Komadi nihajo od jammanja do skrbno sprogramiranih kompozicij raznoterih melodičnih in ritmičnih sintovskih linij, ki se v za regijo značilni poliritmični maniri ujamejo v zaključeno glasbeno celoto. Prisluhnemo lahko temačnim ambientalom v komadu Rev, značilno buchla-synth zvenečim improvizacijam v skladbi Why Serious? in nagruvanim acid house bombicam v komadih Bass Plus in African Drum Machine, ki bi ju zlahka umestili v repertoar katerega od bolj uveljavljenih techno producentov, na primer Miltona Bradleyja.

Z ozirom na pretekle izdaje založbe Hakuna Kulala pa plošček Afrorack žal nekoliko zaostaja za izvirnostjo serije, saj uporablja do neke mere preverjene zvočne recepte in zato mestoma izpade nekoliko neprivlačno. Prav tako se nekateri komadi zdijo nedokončani in velikokrat izzvenijo brez smiselnega zaključka. Tako plata, v celoti gledano, ni produkcijski presežek, vrednost pa ji lahko pripišemo predvsem z vidika DIY-jevstva, samouštva. Ploščo The Afrorack lahko označimo za zanimivo, težko pa za revolucionarno, pionirsko, kot to želi prikazati širši PR založbe, ki med vrsticami prodaja »the next electronic music revolution«. O slednjem lahko presodite sami.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness