Album Giant Beauty je – kot namigne že njegov naslov – velikanski, predvsem časovni zalogaj, in to tako s poslušalskega vidika kot z vidika recenzentskega peresa. V kovčku s petimi cedejkami namreč prejmemo več kot tri ure godbe, poleg tega pa še bogato spremno brošuro na 96 straneh. Tam si lahko preberemo intervjuja s producentoma Johnom Chantierjem in Seymourjem Wrightom – slednji je v sami zasedbi [Ahmed] altovski saksofonist –, esejistično se razpišejo Silvia Tarozzi, Magnus Granberg, Nate Wooley, Valerie Mol, Pär Thörn in Lars Grip, poglobimo se lahko v risbe, ki sta jih prispevala Guillaume in Aliocha Delcourt, ali pa v fotografije, ki jih je naredila Feronia Wennborg. Poleg izrazite konceptualne umetniške note se to pisno in ilustrativno gradivo vrti okrog današnjega pojmovanja jazza izpred več desetletij, predvsem pa nam razloži [Ahmedovo] obsesivno in eni sami zgodovinski osebnosti predano muzikantsko podjetje.

Kvartet [Ahmed] se namreč ubada s figuro in delom Ahmeda Abdula-Malika. Ta je živel med letoma 1927 in 1993, njegovo jazzovsko udejstvovanje pa lahko na hitro povzamemo skoz tri obdobja. V prvem je še močno koketiral z bebopom, pozneje nastopal in snemal kot kontrabasist z Artom Blakeyjem, Colemanom Hawkinsom, Donom Byasom in Randyjem Westonom, konec petdesetih let dvajsetega stoletja je bil član kvarteta Theloniousa Monka, za hip pa ga najdemo tudi v družbi Johna Coltrana. Prav slednja dva sta Ahmeda opogumila, da je zasnoval svoje lastne zasedbe, in odločno podprla njegove pretenzije, ki so v jazz poleg zahodnoafriške godbe prinašale tudi izrazite bližnjevzhodne prvine. Ahmed je posnel šest samostojnih albumov, na katerih je počel tisto, kar je bilo širše sprejeto in postalo ustaljena praksa šele precej pozneje. In prav zato, ker njegovo široko pojmovanje muzike ni bilo ustrezno sprejeto, je v zadnjem obdobju svojega življenja deloval predvsem kot učitelj in mentor, med drugim je poučeval tudi na univerzi v New Yorku.

Ahmed Abdul-Malik je sprva poleg kontrabasa rad grabil še za violino in violo, ko je v mladosti študiral na visoki šoli za glasbo in umetnost v Harlemu, nekje sredi štiridesetih, ko se je vpisal še na visoko šolo za glasbo v New Yorku, pa je že eksperimentiral tudi z oudom in kanunom in se intenzivno poglabljal v zahodnoafriške, sirske in libanonske glasbene principe in moduse. Že tedaj si je – v skladu s politiko muzičistov, ki so v big bandih zavrnili zlorabo alkohola in drog – nadel muslimansko ime. Sam je zatrjeval, da je po očetu iz Sudana, toda zgodovinopisci zatrjujejo, da so se njegovi v New York priselili s Karibov. Ahmedovo rojstno ime je bilo Jonathan Tim Jr. V zrelih letih je študijsko obiskal tudi Nigerijo in na začetku sedemdesetih znatno širil svoje pretenzije, vzemimo, še h Koreji. Kdo ve, kam bi še šel, ko bi prehitro ne obupal. Pridodati velja, da je Abdul-Malik, ki je tudi številčno rad širil svoje bende in jih proti koncu izvajalske kariere izrazito polnil s trobili in tolkali, strune ubiral gibko in večkrat tudi inventivno.

Kvartet, ki nosi Ahmedovo ime, igra izključno in samo njegove štikle. Močan razlog čemi v tem, da hoče četverica s tem poudariti, kaj vse je bilo izvedeno in posneto na šestih albumih Abdula-Malika med letoma 1958 in 1964, pa kritična in druga javnost tega nekako nista dobro zapopadli, obenem pa postavlja predse tudi obilje raznolikih možnosti za današnjo interpretacijo starega gradiva. Začetke radoznalosti kvarteta [Ahmed] zapazimo že leta 2016, letos pa imamo na voljo kar dva njegova albuma – oziroma celih šest, če smo diskografsko natančnejši –, vmes je nekaj vinilk tudi razprodanih. Letošnje gradivo je vnovič spodbudilo obilo navdušenja, tako da se ediciji – poleg pričujoče imamo še Wood Blues za založbo Astral Spirits – kar merita, katera bo kje zapisana kot vrhunski jazzovski album iztekajočega se leta. 

Kvartet uživa v tem, da svoje videnje Abdula-Malika predstavi v karseda raznolikih situacijah. Tako je bil štikl El Haris (Anxious) prvikrat izveden v skednju, ko je Joel Grip na švedskem podeželju organiziral Hagenfest, Oud Blues pa je četverica nekoč predstavila v Glasgowu pred šeststoglavim občinstvom, zbranim stoje na plesišču. Zasedba velikokrat poudarja, da igra za poslušanje, ples in v razmislek, pri čemer rada doda, da pred odhodom na oder nima nikakršnih razgovorov na temo, ne dela izvedbenih načrtov, kot tudi potem, med samim špilom, ne prizna in ne potrebuje nobenih solističnih eskapad.

Močna kolektivna zavest krene na videz zelo preprosto, iz docela prepoznavne, celo dobesedno povzete kompozicijske notacije Abdula-Malika, se potem sčasoma v posamičnih prispevkih ravna po svoje, krene v neznano, se vrača na izhodišče in pri tem vzdržuje izjemno disciplino, kakršno poznamo, denimo, pri sicer oblikovno drugačnih postopkih tria The Necks. Četverica je med izvedbami Abdula-Malika neprepoznavna; nikakor ne igra tako kot v številnih drugih zasedbah, pri katerih sicer nje člani redno sodelujejo. Pavšalno lahko rečemo, da manj eksperimentirajo, improvizacija nekako rada zastane, si vzame čas in se pri tem poglobi v sam momentum, v variabilne motive, včasih zelo kratke, tudi dvotonske, tritonske frazeme, v katerih se Seymour Wright z altom izkaže tudi kot kričač, iskalec optimalnega zvena in kombinatorike, pravega oziroma sošpilavcem in njihovi zamisli tisti trenutek ustreznega zaporedja tonov. Pri tem sta si s Patom Thomasom, ki je v osnovi vendarle, če lahko tako rečemo, klasicističen pianist, zatopljen edinole v klaviaturo, zelo kompatibilna, Joel Grip s kontrabasom in Antonin Gerbal za bobni pa držita izjemno čvrsto, napadalno, fokusirano ritmiko, zelo dolgo tudi v neusmiljenem, hitrem drncu. 

Vztrajna repeticija je pri tem hvalevredna, saj daje produktivno odskočišče za iskanje novih in novih domislic, navzven klasičen jazzovski kvartet pa se utegne pri tem postaviti tudi v podajalca neverjetno spretno nizajočih in izmikajočih se rifov ter nas tako mestoma prav po rockersko frivolno provocira s starim vprašanjem: Kako to, da takšna muzika kljub vsem svojim dostopnim atributom in ravno prav priljudnim izvajalskim štrenam ni popularnejša? Naj jih to druži z Ahmedom Abdulom-Malikom ali ne, vsekakor zapazimo, da se lahko še pred časom modno koketiranje z dekonstrukcijo starih mojstrov, ki je postalo že dovolj predvidljivo in se je v iskanju novih načinov kdaj tudi prehitro in površinsko zateklo k elektrofoniji, izvede radikalno drugače: kot re-imaginacija, ki je v isti sapi zatopitev v preteklost in upoštevanje natanko tegale momenta in glasbenega sveta. [Ahmed] so konceptualistična zasedba, ki pa se lahko postavi s sproščenostjo, razprtostjo, nonšalanco in nekakšno resno duhovitostjo.

Thomas, Wright, Grip in Gerbal vztrajajo na dovolj izvirni poti. Za to so si tudi izbrali pravega kalibra. V oddaji Tolpa bumov smo poslušali Abdul-Malikovo skladbo African Bossa Nova. Ta je bila izvedena na tretjem od petih večerov v klubu Fylkingen v Stockholmu na Švedskem. Prizorišče ni od muh niti v dodatnem konceptualnem smislu, saj je sredi šestdesetih, recimo, torej v času Abdul-Malikovega zenita, poznalo redno rezidenco: ena in ista zasedba na enem samem kraju nastopi več večerov zapored. Tako je kvartet [Ahmed] igral Abdul-Malika petkrat, si zanj vsakič vzel po ustaljenih 45, 50 minut časa, poleg reči, ki smo jo v oddaji slišali, pa je izvedel še naslednje: Nights on Saturn, Oud Blues, Rooh (The Soul) in El Haris (Anxious).