Outhere Music, 2015

Današnja Tolpa bumov je posvečena belgijski zasedbi Aka Moon, ki je novembra lani posnela novo ploščo z naslovom The Scarlatti Book – Sonata Inspiration. Aka Moon je v osnovi sicer trio saksofonista Fabrizia Cassola, basista Michela Hatzigeorgiouja in bobnarja Stéphana Gallanda, ki skupaj posegajo v raznolika žanrska področja od jazza preko rocka in eksperimentalne glasbe do glasb sveta. Tokrat pa so zajadrali v področje klasične glasbe. Vsaj v iskanju navdiha. 

Plošček The Scarlatti Book temelji na sonatah za čembalo  baročnega skladatelja Domenica Scarlattija. Le-ta je v mnogih ozirih vplival na klasicistične skladatelje. To je še posebej razvidno iz njegovih sonat za čembalo, katerih oblika je včasih že skoraj sonatna. Pa tudi harmonske funkcije prve in druge teme so bile pri Scarlattiju že precej ustaljene in so jih kasneje živeči rojaki le oplemenitili. 

Znano je dejstvo, da se mnogo jazzerjev po navdih odpravi k Johannu Sebatianu Bachu, ki je s svojimi drznimi harmonskimi postopi daleč presegal svoj čas. A zakaj k Scarlattiju? Za Scarlattija bi lahko rekli, da povezuje Bacha in Mozarta, kar pomeni da še ohranja nekatere Bachove poteze, obenem pa zveni že dosti bolj klasicistično, tako zaradi oblike glasbenih del kot zaradi funkcijske poenostavitve. Prav tu pa leži Scarlattijeva privlačnost. Njegova glasba je hitro razumljiva in posledično hitro zapomnljiva. To pa pomeni, da omogoča tudi veliko jasnih  priložnosti za izrabo in obdelavo materiala. Obenem pa se moramo zavedati tudi dejstva, da so Scarlattijeve kompozicije precej nepoznane v primerjavi z Bachovimi ali Mozartovimi, zato se z njihovo uporabo glasbeniki izognejo obdelovanju »zlajnanih« tem in motivov, kar pa posledično pomeni, da njihova glasba zveni bolj originalno. 

Zanimivo je tudi poimenovanje skladb, ki ga je izbrala zasedba Aka Moon. V klasični literaturi so kompozicije večinoma označene s črko, ki predstavlja raziskovalca, ki je uredil katalog del in kompozicije razvrstil v pravilno časovno zaporedje. Za črko pa stoji številka, ki označuje mesto v tem zaporedju. Scarlattijeva dela je urejal njegov učenec Ralph Kirkpatrick, zato črka K. Aka Moonovci so ta K skrili v svoj AKA, številke sonat pa pustili enake. Že samo poimenovanje skladb namiguje na »poakamoonjenje« Scarlattija, pa čeprav bi za to ploščo lažje rekli, da se je zasedba Aka Moon »poscarlattila«. Izpostaviti gre tudi poimenovanje albuma kot »Scarlatti Book« plošče, kar je precej tipično za jazzovske izvajalce. Samo spomnimo se Ellinih albumov, Ella Sings the Duke Ellington Songbook, Ella Sings the Cole Porter Songbook in še mnogo drugih bookov. Zdi se, kot da se Aka Moonovci v vseh pogledih želijo vključiti v tradicijo tako jazza kot klasične glasbe.

A če pustimo njihov navdih in poimenovanja za trenutek na strani, lahko rečemo, da ima novi album Aka Moonovcev nekakšen arabski pridih. Skladbe pogosto nihajo med zaranžiranimi deli in improviziranimi odseki in glavno vlogo ima zagotovo saksofonist Fabrizio Cassolo. Spregledati ne gre tudi gosta Fabiana Fiorinija, ki se je triu pridružil za klavirjem. Fiorini na plošči odigra ključno vlogo, saj glasbo oplemeniti s harmonsko podlago, obenem pa dostikrat tudi dobesedno odigra dele Scarlattijevih kompozicij. Staro podobo skladb močno predrugači prisostvovanje  bobnarja  Stéphana Gallanda, saj kompozicije pridobijo še eno dimenzijo, ki je prej niso imele. Razgibano ritmično ozdaje, ki občasno stopa tudi v ospredje.

Vtis celotne plošče je na prvi posluh precej impresiven, ob pregledu uporabljenega gradiva, torej sonat, iz katerih so Aka Moonovci črpali, pa ugotovimo, da so si od Scarlattija sposodili mnogo več kot le motivične drobce, sonat pa niso obravnavali zgolj kot zhodiščni material. V marsikateri skladbi glasbeniki dosledno sledijo tudi Scarlattijevi harmonski zasnovi, včasih pa tudi oblikovni. Seveda je na albumu tudi nekaj skladb ali pa vsej delcev, ki presegajo Scarlattijevo zasnovo. Najboljši primer tega je skladba AKA 1, pri kateri ima največjo vlogo, ironično, prav sodelujoči gost Fabian Fiorini. 

Stapljanje jazza in klasične tradicije ostaja področje, ki je zanimivo za raziskovanje in poustvarjanje. V njem je skritih mnogo potencialov, kar pa ne pomeni, da bo vsak tovrsten projekt tudi zanimiv in kreativen. Kot primer dobrih praks lahko navedemo McFerrinov koncert z gosti v Lepzigu ali pa ploščo The Rite of the Spring zasedbe The Bad Plus, kjer izvajalci že obstoječi glasbi pridodajo nekaj lastnega, jo predrugačijo in posvojijo. To bi morala biti tudi neke vrste osnova za tovrstna dela, ne pa samo dodajanje ritem sekcije in povzemanje po skladatelju.