International Anthem, 2025

»Don't forget you're precious« je bila mantra, le ena od mnogih, ki jih je sebi in poslušalkam tiho ponavljal Alabaster DePlume na svoji predprejšnji plošči GOLD in njeni naslednici Come With Fierce Grace ter tako spodbujal osebnostno rast. Tako svojo kot rast svojih bližnjih, svoje skupnosti in glasbenih prijateljev v centru Total Refreshment v Londonu, ki je postal epicenter njegovega ustvarjanja. Založniško središče njegove kariere pa je postala chicaška založba International Anthem, pri kateri so prepoznali dragocenost DePlumove glasbe in podprli tudi kreativno rast tega saksofonista in poeta s pravim imenom Angus Fairbairn. Njegov kreativni nadzor se nadaljuje s sedmo ploščo z naslovom A Blade Because A Blade Is Whole.

DePlume svojevrstno duhovno glasbeno popotovanje, vselej podprto s poezijo, nadaljuje s tretjo ploščo v nizu in z njo obenem ohranja tudi tematsko kontinuiteto omenjenih predhodnic, hkrati pa zadrži in osveži glasbene smernice, ki si jih je nastavil s Come With Fierce Grace. Na tej plošči iz leta 2023 je bogato orkestralno podobo predhodnice GOLD iz leta 2022 oklestil in jo ukrotil. Na aktualni A Blade Because A Blade Is Whole je to redčenje nadaljeval, sestavil relativno majhno zasedbo, v ospredje postavil strune oziroma godala in se še nekoliko bolj odmaknil od novega jazza. 

Ta poteza njegovi glasbi prinaša spremembo, ki je dobrodošla v smislu osvežitve zvoka, v katerem mu uspe obenem zadržati bogatost iz prejšnjih plošč ter – protislovno – z bolj umerjeno uporabo backvokalnih in godalnih širin ustvari skoraj komorni, bendovski značaj, izrazito homogenost oziroma koherenco slišanega. A Blade Because A Blade Is Whole ni velikopotezna plošča, nima velikanskega orkestra in nima podtona veličastne umetnine, ki so ga hočeš nočeš prinesle seanse za prejšnja dva albuma, na katerih je z desetinami sodelujočih v iskanju kolektivnega vsak dan znova snemal iste skladbe. Kljub temu pa zveni skoraj enako močno kot predhodnici, in kot veleva naslov – je konsolidirana celota. 

Tematsko je plošča bolj pridušena, bolj vase zazrta DePlumova meditacija, v kateri nadaljuje raziskovanje duševnega celjenja, a tokrat bolj kot v zunanjih impulzih obliže išče v soočenju z bolečino in v njenem sprejemanju. V DePlumovi razpravi tako najdemo ranljivost, krhkost, izgubo, dvom, kot pomemben mehanizem tega procesa pa tokrat avtor privzame tudi obrat stran, stran od besed in v glasbo, v štiri nanizane inštrumentale, in pusti, da se dobro oskrbljene in predelane rane zacelijo brez besed.

Podobna pridušenost velja za muziko, ki je tokrat resda pretežno tiha in manj svetla, je pa mogoče paradoksalno bolj zračna in inštrumentalno artikulirana. V glasbo spretno vpelje nove prvine, predvsem kitaro, več pa je tudi zadimljenega saksofonskega zvena in improvizacij, ki se odlično skladajo tudi s kanček bolj ritmično pestro podobo komadov. Tako lahko slišimo več repeticije, celo drobce duba, v enem trenutku pa DePlume svojo recitacijo skorajda odrapa. 

Alabaster DePlume z novo ploščo širi koridor, s katerim mu je s svojim delom v preteklih nekaj letih uspelo razpreti krila in najti svoj prostor in poslanstvo. Osredotoča se na rast, gradi na spoznanjih iz preteklih plošč in svoj izraz zelo uspešno zapelje v novo smer.