Sahel Sounds, 2016

Tokrat se v Tolpi bumov podajamo v podsaharsko Afriko, stran od urbanega vrveža in neprestanega hitenja. Naši vodnici sta dve lokalni gospodični, Fatou Seidi Ghali s svojo kitaro in glasom ter Alamnou Akrouni z vokali in tolkali.

Podajamo se v osrednji Niger, na področje Sahel, domovaje številnih pripadnikov ljudstva Tuaregov. Ljudstvo, ki je moralo po odhodu velikih kolonialnih sil iz osrednje Afrike zaradi težkih socialnopolitičnih razmer v dobršni meri zamenjati svoj nomadski življenjski slog, je rodilo tudi naši današnji vodički. Tako sta obe vpeti v glasbeno strujo Tishoumaren, ki se je izoblikovala v sedemdesetih letih in je bila neposreden odraz ekonomske in politične marginalizacije, ki so jo doživljali Tuaregi v urbanih središčih. Brez formalne izobrazbe so bili v veliki meri nezaposleni in odrinjeni na margino, vendar se je kljub temu, ali pa morda ravno zaradi tega, med mladimi, lokalno poimenovanimi »ishumar«, pričela razvijati svojevrstna kulturna identiteta, ki je črpala iz nomadske preteklosti, do urbanizirane sodobnosti pa so bili kritični in uporniški. Ko so tako konec 70-ih nastali eni najbolj znanih predstavnikov žanra Tinariwen, je bila postlana zibelka za nebroj odvodov puščavskega bluesa.

Med puščavske bluzerje lahko uvrstimo tudi našo prvo vodičko. Fatou Seidi Ghali je tuareška kitaristka, menda ena od zgolj dveh žensk, ki se udinja v sferah ishumar kitarske glasbe. Ta potencialno nehvaležna pozicija pa je ne ovira pri tem, da skozi ubiranje strun na akustični kitari in petje poslušalcu plasira del sebe. Prvih pet pesmi na plošči je namreč izjemno intimnih, preko posnetka, ki je nastal v enem »tejku«, smo posrkani v ozek krog poslušalcev okoli protagonistke. Ko tako poslušamo umirjeno oglašanje čričkov in mnogih ostalih okoliških živali, se je težko ne vživeti v krog ob ognju, kjer nam ob tem, ko za drevesi zahaja sonce in je celotna savana obarvana v tople odtenke oranžne barve, Fatou Seidi Ghali govori zgodbe, ki jih piše življenje, tako zelo drugačno od našega. Repetitivni kitarski vzorci, ki nas zibljejo v umirjeni trans in prijeten, nevsiljiv vokal, nas opominjajo na to, da lahko druženje poteka tudi v intimnem okolju savane.

Da pa ne bi zapadli zgolj v umirjeno posedanje ob ognju, se na zadnji, najdaljši etapi pridruži še Alamnou Akrouni na Tendah . Ta afriška tolkala, na katera skupaj igrata Fatou in Alamnou, ponavadi iz okoliških vasi prikličejo mnoge lokalne ljubitelje obglasbenega druženja. Na pričujoči plošči se tako intimno osebno-izpovedno druženje prelevi v celonočno rajanje ob ognju in bobnih. V zraku je čutiti zanos in občutek skupnosti, ko celotna družba skupaj prepeva in neumorno ploska ob hipnotičnih ritmih Tend, ki jih prekinjajo ženski bojevniški kriki in vriski.