Djak-Up-Bitch, 2019

Čeprav s svojo glasbo ni nikoli prodrl med širše občinstvo, si je finski producent Aleksi Perälä znotraj elektronske skupnosti pridelal veliko spoštovanje. Najprej predvsem med privrženci IDM-a, ki so v začetku novega tisočletja ugibali, ali se za njegovim psevdonimom Astrobotnia, pod katerim je pri založbi Rephlex objavil serijo treh plošč, nemara ne skriva Aphex Twin, kljub temu da je Perälä pod svojim takrat osrednjim psevdonimom Ovuca pri Rephlexu že objavil štiri plošče. Obrat od Ovucovega IDM-ovskega drum and bassa in breaksov k elektroniki z bolj ambientalnim značajem Astrobotnie je bil namreč povsem nepričakovan. Si je pa Perälä z njim le še utrdil sloves enega radovednejših producentov iz že tako zelo eksotične družbe rephlexovcev.

Ko so IDM-u in z njim tudi Rephlexu okoli sredine prejšnjega desetletja začele jenjati moči, se je zdelo, da se je z glasbenega prizorišča umaknil tudi Perälä. V letih 2007 in 2009 je pod svojim pravim imenom sicer objavil še dve plošči, ki pa sta precej neopazno spolzeli celo mimo IDM zanesenjakov. Zdelo se je, da smo zaradi novih elektronskih trendov izgubili še enega izvrstnega producenta. No, pred dobrimi petimi leti je IDM nato doživel nekakšen revival. Čez noč so se na sceno vrnili legendarni producenti, ki so se večinoma oprli na svojo staro slavo. Perälä tega kapitala ni imel, zato je takrat obrnil nov list v svoji karieri in v zadnjih petih letih, večinoma v samozaložbi na Bandcampu, objavil več kot dvajset novih plošč, zadnjo, naslovljeno Sunshine 3, pred desetimi dnevi.

Ta nov kreativni vrelec je Peräli pomagal odpreti nekdanji Rephlexov solastnik Grant Wilson-Claridge, ki mu je okoli leta 2014 predstavil sekvenco Colundi, sekvenco, ki sloni na specifičnih zvočnih frekvencah - tonih, ki med seboj pogosto niso povezani na tradicionalen glasbeni način. Tako Wilson-Claridge kot Perälä se jasnemu pojasnilu tega sistema izogibata ali pa ga, kot poudarjata sama, ne znata razložiti. Za nameček sta okoli njega napletla kup mistike in eterične filozofije, ki jo mnogi vidijo kot mlatenje precej prazne slame ali kot nekakšno potegavščino v slogu v preteklosti že izkušenih Rephlexovih praks. V osnovi naj bi šlo za sistem, za katerega sta namesto oktav s poltoni z eksperimentiranjem in filozofijo izbrala 128 resonančnih frekvenc, neposredno vezanih na človeško telo, psihologijo, tradicionalni misticizem, fiziko, astronomijo, matematiko in kemijo.

Ker je Perälä (na Zahodu) netradicionalne glasbene lestvice kot pianist začel raziskovati že skozi glasbo pionirja minimalizma La Monteja Younga, mu je Colundi menda odprl neskončno novih možnosti, kar je zdaj več kot očitno tudi s skoraj nepreglednim številom plošč, ki jih je objavil v zadnjih letih. Na teh se je izrazno naslonil na kopico elektronskih plesnih žanrov, od electra, techna in ambienta do breakbeata in klasičnega IDM-a, vsem ploščam pa je skupna predvsem izčiščena, precizna, minimalistična zvočna podoba. Ta ni nič drugačna tudi na plošči Sunshine 3, ki se - sodeč po spletnih komentarjih audiofilov - ponaša s prej še neslišanimi frekvencami.

Ja, izjemno dodelan zvok je nedvomno pomemben adut nove plošče, a v tem ni edini. Očitno je namreč, da se Perälä zelo dobro znajde tudi v formatu techna, ki ga tukaj spretno križa z elementi electra in IDM-a. Takšen format sicer v primerjavi z avanturizmom, kakršnemu se je kot Ovuca predajal pred dvajsetimi leti, vendarle pusti nekaj grenkega priokusa. Na prvi posluh se namreč pojavi vtis, da je izgubil precej tiste svoje zgodnje drznosti in radovednosti, ki sta ga izstrelili med najbolj čislane IDM-erje.

Je pa na to treba pogledati tudi z druge plati. Očitno je, da s sistemom Colundi Perälä tukaj cilja tudi - ali pa predvsem - na določeno duhovno izkušnjo z glasbo, ki morda res postane najbolj osupljiva prav v tistih najbolj na repeticijo naslonjenih techno skladbah. Verjetno bo na eni strani zato izgubil kakšnega starega oboževalca, se mu pa na drugi strani že odpirajo nova vrata, med drugim denimo tudi v okviru sodelovanja z založbo трип Nine Kraviz in podzaložbami nizozemskega Clona. Je pa to za Perälo, če gre verjeti velikopoteznim načrtom, ki jih imata z Wilsonom-Claridgeom za sistem Colundi, šele začetek. Torej ja, v Ljubljano, kjer bo osmega marca nastopil v klubu K4, Perälä prihaja v pravem trenutku.