30. 12. 2025 – 18.00

All Men Unto Me: Requiem

Audio file
Vir: naslovnica
Precizno odmerjeno žalovanje v obliki avantgardnega rocka in dooma

The Larvarium, 2025

 

Poslavljamo se od starega leta in ne bi bilo prav, da se poslovimo brez simboličnega slovesa. Tako vam v predzadnji Tolpi bumov v letu 2025 predstavljamo ploščo Requiem, pod katero je podpisan glasbeni projekt All Men Unto Me. Projekt skladatelja in vokalista Rylana Gleava smo na Radiu Študent spoznali že leta 2023, ko smo recenzirali njegov prvenec In Chemical Transit, zvočni odtis spolne tranzicije, ki je prikazala realne spremembe vokalnega razpona osebe na hormonski terapiji. Rylan je namreč prešel od mezzosoprana na bas bariton.

Vir: Naslovnica
Audio file
7. 10. 2023 – 19.00
This is my voice two years on defragmented modern classical

Requiem oziroma Missa pro defunctis, v prevodu iz latinščine »maša za mrtve«, predstavlja enega večkrat uglasbenih katoliških motivov v zgodovini klasične glasbe. Pri tej omembi ne moremo spregledati Mozartove uglasbitve, med drugimi pa so Requiem napisali še skladatelji Victoria, Berlioz, Verdi, Fauré, Dvořák, Duruflé in drugi. Glasba, napisana za pogreb, je običajno sestavljena iz enakih delov kot sama maša oziroma njena besedila, zato lahko pri različnih skladateljih, vključno s ploščo projekta All Men Unto Me, najdemo enaka poimenovanja. Gre za dele besedil Introit, Sanctus, Kyrie Eleison, Pie Jesu, Sequentia, Agnus Dei, Lux Æterna ter In Paradisum.

Da, prispeli ste na pogreb. Pogreb avtorjevega žalovanja o moči katoliške cerkve, moči patriarhata znotraj nje in delu Rylanove osebnosti, ki je dovolilo to žalovanje. Rylanov Requiem je njegova izpovedna maša, osvobojena okov katoliškega purizma, osvobojena moči patriarhata, Velikega moškega in njegovega »moškega razlaganja«. Hkrati pa je tudi žalovanje za njim, za identiteto, ki je verjela v odpuščanje vsem okrog sebe, samó sebi ne. Ne gre niti za to, da bi bile kompozicije krivoverske, besedila se še vedno velikokrat obračajo k Bogu in vsebujejo mnogo referenc na dejanska mašna besedila – gre za to, da so prepisana. Napisana na novo, z druge perspektive, napisana po svoje, po Rylanovo. Rylanov Requiem si moramo predstavljati kot tranzicijo božjega iz katoliškega izročila v posameznikovo realnost. Podoben pristop smo videli in slišali pri Kristin Hayter, ki je nastopala in ustvarjala pod psevdonimoma Lingua Ignota ter Reverend Kristin Michael Hayter.

Vir: Naslovnica
30. 7. 2019 – 19.00
O stiski, a tudi o ljubezni

Zvočno je plošča izredno bogata, dinamična in katarzična. Za razliko od prvenca In Chemical Transit slišimo bolj bendovsko glasbo kot pa kompleksno avantgardno monoopero. Glasba hitro vzbudi spomin na kulten slovenski bend Devil Doll. Glede na to, da Rylana poznamo kot vokalista izjemne škotske zasedbe Ashenspire, ni presenečenje, da je Requiem posnel s pomočjo članov zasedbe. Za bobni ni nihče drug kot avtor glasbe Ashenspire Alasdair Dunn, za orglami, kitaro in basom producent in multiinštrumentalist Scott McLean, na violončelu Simone Seales, za dodatnimi orglami pa Amaya López-Carromero, sicer poznana po projektu Maud the Moth

Ploščo odpre nagovor vernikom oziroma slušateljem, takoj po nagovoru pa udari gost zvok nizko uglašene kitare. Kmalu ga dopolnita še zvok bobna, ki narekuje zelo počasen ritem, in violončela, ki zveni kot tiste vrste bolečina, ki jo je nemogoče ubesediti. Kompozicije je težko opredeliti z eno oznako, a da gre za kombinacijo sodobne klasične glasbe, avantgardnega rocka ter doom metala, je jasno takoj na začetku. Zdi se, da je bilo leto 2025 izjemno plodno za metalske albume, ki so gradili dramatičnen momentum orgel, ob čemer ne smemo pozabiti na ploščo Portal slovenske naveze Forged Relics

Vir: Jaka Vatovec
Audio file
15. 5. 2025 – 18.00
Slovenski pogrebni doom v izvirni obliki

Katarzičnost albuma je zgrajena s pomočjo več elementov, prvi je prehajanje čistejših, tišjih in počasnejših inštrumentalnih ter vokalnih delov v glasnejše, bolj kaotične in hitrejše. Skladbe se velikokrat počasi krepijo, kot je značilno pri postrocku, vse dokler ne eksplodirajo v svoji maksimalnosti, polnosti, popolnosti, če želite. Tišina nekega dela maše sama nakazuje na napetost, obupanost, zaznana v vokalu, njegova hrapavost, oddaljeni zvonovi, skoraj govorjenje v jezikih, vse to nakazuje suspenz maksimalne absolucije, ki se kot molitve po spovedi tukaj pojavijo kot predpogoj premagovanja katoliškega odpuščanja v odpuščanje samemu sebi. 

»I have loved you
More than a thousand suns
More than your Mother
I have loved you longer«

»Ljubil sem te,
bolj kot tisoč sonc,
bolj kot tvoja mama,
ljubil sem te dlje.«

Za projekt All Men Unto Me lahko rečemo, da je na poti od prve k drugi plošči postal kar konkreten kolektiv, tako po številu sodelujočih glasbenikih, vpetih v samo skladanje in izvajanje glasbe, kot po masivnosti zvoka, ki ga plošča mestoma ponudi. Gre za zelo osebnoizpovedno delo, ki ga zlahka apliciramo na univerzalno problematičnost katoliške cerkve, ki s svojo že v človeško podzavest zažrto ideologijo marsikoga sili k tlom. Requiem kolektiva All Men Unto Me predstavlja eno tistih plošč, ki je bila kot nalašč napisano za leto 2025: za leto, ki je bilo namenjeno levitvi, puščanju stare kože za sabo, učenju, kako reči »ne« in odpustiti samemu sebi.

»And God only knows what I’d be without you
God only knows I could have been anything.«

»In samo bog ve, kaj bi bil brez tebe,
samo bog ve, da bi lahko bil karkoli.«

 

Aktualno-politične oznake
Leto izdaje
Institucije

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Dodaj komentar

Komentiraj

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

Napovedi