samozaložba, 2024

V začetku tega meseca je luč sveta ugledal debitantski album Allison Burik, pripravljen v samozaložbi in podkrepljen z nekaj leti ogrevanja. Allison se sicer identificira kot nebinarna oseba, v pričujoči oddaji pa za poenostavitev zapisa uporabljamo ženski spol. Skladateljica in glasbenica, ki pri delu uporablja predvsem altovski saksofon in basovski klarinet, se na albumu predstavlja tudi s kitaro, dobršen prostor pa nameni mehkim vokaliziranjem, v katerih posebej do izraza prideta tekstura in čistost njenega glasu. Že več let je aktivna kot improvizatorka in se pojavlja v različnih jazz sestavih, obenem pa komponira in poučuje. Iz ameriške zvezne države Kansas, kjer se je včasih rada potikala po klubovju in spremljala navdihujoče jazzovske improvizirane nastope, se je preselila v Montreal. Tam trenutno živi in ustvarja kot solistka ter članica jazz kolektiva Bellbird, eksperimentalnega dua Umbrella Pine in seksteta pod vodstvom kontrabasistke Mali Obomsawin.

Plošča Realm se osredinja na izročilo, na ostaline preteklosti, ki jih nosijo posamezni protagonisti in protagonistke v mitih in ljudskih pripovedih. Opisane izkušnje teh človeških in nečloveških bitij Burik poveže s sedanjo izkušnjo bivanja v svetu in tem raznolikim človeškim izkušnjam poklanja svojo glasbo.

V album nas popelje skladba Be the Dragon. Igriva in zarustana saksofonska linija se postopoma razvnema ob spremljavi klicev glasu, kar Burik uspeva simultano izvabljati iz lastnega telesa in inštrumenta s pomočjo premišljeno nameščenih kontaktnih mikrofonov. Četudi se zdi, da posneti zvok kroži po praznem, toda zaprtem prostoru, sama glasba prikliče občutke prostranosti in se v tem dobro povezuje tudi z videom, ki je izšel ob skladbi in vsebuje pretežno statične posnetke kamnin, vodovij, gozda, gorovij in živalskih srečanj, rdečo nit pa spletajo kadri z Allison Burik, ki napenja leseni lok. Ti prizori odprtosti so v videu v kontrastu s krajšimi posnetki iz snemalnega studia, kjer Allison spremljamo v drugačni vlogi. Be the Dragon je avtoričin poklon vsem ženskam in osebam s fluidno spolno identiteto, ki so se v preteklosti bojevale in se s tem upirale tedanjim pričakovanim spolnim vlogam.

Drugo skladbo glasbenica začne z ubiranjem kitarskih strun in sanjajočim vokalom ter vanjo vstopi s klarinetom in saksofonom, ozadje pa se počasi slika v valove. Kmalu valovanje preide v ospredje in z naglimi spusti ter dvigi pihalnih linij tvori zgoščen zvok s primesjo terenskih posnetkov. Zazdi se, da nad vodo zleti jata ptic, ki se s krili le bežno dotikajo gladine in s pospeški rišejo vzorce po sivem nebesnem svodu. Ta del kompozicije se združi še s tretjim dejanjem v skladbi, ki spaja nekaj harmoničnih posnetkov glasu. Naslov skladbe As the Norns Weave se nanaša na nordijsko mitološko izročilo in tri žene, tkalke usode, ki so jih ljudje poimenovali Nornir. Ime vsake od njih je opisovalo posamezničino sposobnost, da vpliva na čas, bodisi preteklost, sedanjost ali prihodnost. Te tri žene naj bi bile tudi varuhinje drevesa Yggdrasil, ki je s svojimi koreninami in vejevjem povezovalo kozmos, s čimer je pomen skrbi Nornir pridobil še dodatno težo.

Naslednja na plošči je inštrumentalna skladba, ki je prva v trilogiji, posvečeni solsticiju. Solstice I, Solstice II in Solstice III prinašajo avtoričino refleksijo treh vidikov tega pomembnega časa v letu, ki ga zaznamuje sončev obrat. Tako zimski kot poletni solsticij sta v preteklosti predstavljala prelomnici v letnem ciklu in so ju ljudje kot dan z najmanj svetlobe in najdaljši dan v letu pospremili z obredjem. Po naslovih omenjenih treh skladb si predstavljamo, da je za Burik solsticij čas sanjanja in spominjanja, zavedanja cikličnosti in obljube oziroma upanja, ki ga prinaša sprememba v dolžini dneva.

Pesem Seal Folk je preprosta in čudovita zlepljenka terenskih posnetkov stopanja po prodnikih, srhljivih napevov in pihalnih spustov ter basiranja, igre s premori in odmevi ter simbolike mitoloških bitij, ki se lahko preobrazijo z menjavanjem človeške in tjulnje preobleke. Burik, ki pravi, da ji raznolika bajeslovna bitja s svojimi načini bivanja nudijo uteho v identiteti, prepeva »poskusi mi odvzeti kožo …, toda za vedno bom selki«, tjulnja človekinja z močno vezjo z morjem. Temačni folkovski elementi v tej mojstrovini spomnijo na delo Spires That in the Sunset Rise in na glasovno dromljanje portugalske glasbenice Diane Combo, ki ustvarja pod imenom Síria. Na albumu je med vsemi avtorskimi kompozicijami tudi priredba skandinavske ljudske ljubezenske pesmi Heiemo og Nykkjen, v kateri Burik z glasbili snuje nadvse atmosferične valove in prepeva v norveščini. 

Motiv bojevnice se pojavi tudi v skladbi Birka 581 z neposredno navezavo na arheološko najdišče na Švedskem iz leta 1878. Tam so med drugim odkrili več kosov orožja, o katerih so dolgo domnevali, da pripadajo Vikingu, nakar so analize DNK pred nekaj leti potrdile, da je bila tam pokopana vikinška bojevnica. Skladba Birka 581 razkriva glasbeničino naklonjenost simboliki njene zgodbe, kar podkrepi z zvočenjem s fizično zahtevnim krožnim dihanjem in vokaliziranjem ob igranju saksofona, ki mestoma proizvede zvoke oglašajočega se mamuta.

Na zadnje mesto je umeščena skladba Fragment 94, prebujajoča se pomlad, ki se bohoti v cvetlicah in jo lahko počastimo s spletanjem girland ali pa uživanjem v njenem toplem zavetju. Pesem z nežnostjo in spevno melodijo ter prepletanjem glasovnih linij sklene ta prvi dolgometražni album umetnice Allison Burik, ki svoje delo vzpostavlja kot dar prednicam in prednikom ter z njim suvereno začrta samostojno glasbeno pot.

Realm je dovršena plošča tehnično spretne glasbenice in skladateljski podvig, ki pod plašč jazza zaobjame tako glasbene tradicije skandinavskih in keltskih kultur kot tudi simboliko številnih zgodb, ki pričajo o preteklosti nenavadnih in pogosto marginaliziranih bitij. Ta pa so s svojimi lastnostmi in sposobnostmi bila zmožna prehajati med svetovi živih in onostranstvom; med morjem in kopnim; preteklostjo in prihodnostjo … njihov obstoj pa je ljudi med drugim opominjal tudi na pomen sobivanja.