Relapse Records, 2021

Tokrat se v Tolpi bumov posvečamo albumu, katerega teža je lahko primerljiva zgolj s silovitostjo poletnih neurij ali vročinskega vala. Po štirih letih se vračajo belgijski metalci Amenra, ujeti v atmosfero postmetalskega sludga z albumom, imenovanim De Doorn. Naslov, ki v nizozemščini pomeni trn, predstavlja odklon od niza albumov oziroma – kakor so jih označili oni – maš, ki jih je zasedba ustvarjala od svojega spočetja. Sprememba se je zgodila hkrati z menjavo založbe, saj so se iz prejšnje Neurot Recordings prepisali na zloglasno Relapse Records. Dosedanje delo Amenra je bilo na naših valovih že kar nekajkrat pokrito, čemur se ni čuditi, saj so definitivno bend, ki je prominenten član trenutne sfere ekstremne glasbe. S svojim zvokom namreč pritajeno prenašajo štafeto pionirjev, kot so Neurosis ter ISIS, dobro znani pa so tudi po svojih ritualističnih nastopih. 

Preden pa se bomo tem lahko pridružili v živo, se potopimo v svetove zasedbine zadnje izdaje. V primerjavi s prejšnjimi, ki jih zaznamujejo predvsem minimalistični rifi, De Doorn razkriva svojo melodičnost in nežno melanholijo. Dobršen del albuma sestavljajo atmosferični in ambientalni deli, ki jih včasih spremlja še govorjena beseda v njihovi materinščini    –  flamski nizozemščini. Tiho prigovarjanje, večerna molitev in skrivnostni šepet se v naslednjem trenutku spremenijo v glasne prvinske krike ali pa odjeknejo v psalmski prošnji ob spevni spremljavi koračnice, ki jo narekujejo bobni in kitare. Na dveh komadih, De Evenmens in Voor Immer, se vokalistu Colinu van Eeckhoutu pridruži še Caro Tanghe, protagonistka zasedbe Oathbreaker, ki si z Amenra deli mesto v kolektivu Church of Ra. Njuna glasova se prepletata, dokler ne odjekneta v enega. 

De Doorn pokaže prav tisto silovitost, ki se je zasedba oklepa že na svojih prejšnjih izdajah, vendar je videti, da tekom svoje diskografije ubira čedalje bolj pripovedno pot. Že njihov zadnji album Mass VI iz leta 2017 temelji na čustvenem popotovanju, kakor da zgolj polaga težke riffe in silovito vreščanje. De Doorn ta koncept pripovedništva samo še poglobi. Vodi nas na emocionalno popotovanje in riše kontrast med nežnim in težkim.

Marsikateri poslušalec, ki bend spremlja že dlje časa, bi lahko začel zatrjevati, da so se Belgijci raznežili, vendar bi bila taka trditev zgrešena. Struktura zadnjega albuma je tokrat res še najbolj oddaljena od njihovih korenin hardcora, vendar glasbeno težo uspešno nadomesti s čustveno. Album nas zagrabi za roko in popelje skozi temno vejevje, katerega trni bodejo v obliki tesnobe, prepoznavne predvsem v glasovih vokalistov, dokler nas z zadnjo skladbo ne privede do katarze. Z njo pa prej kot do konca albuma pridemo do začetka nove ere že uveljavljene skupine, ki se ji z novim desetletjem obeta nadaljnje potiskanje mej in ki nam bo morebiti razkrila bridko dno, v katerega se lahko posede obup.