Nomark, 2019

Ker je od avtorjevega zadnjega dolgometražca ISAM minilo osem let, ni presenetljivo, da so bila pričakovanja fanov ob izidu nove plošče Amona Tobina velika. Sodeč po prvih odzivih verjetno prevelika, nedvomno pa v velikem neskladju s tem, kar je elektronski posebnež v studiu počel zadnja leta. Tisti, ki so pričakovali, da se bo Tobin vrnil k svojemu vsesplošno čislanemu izrazu s preloma tisočletja, s katerim si je, mimogrede, pri Pitchforku prislužil čisto desetko, so se ušteli. V Braziliji rojeni, potem pa večino kariere v Angliji in Kanadi nastanjeni producent se je s svojo glasbo pač vedno raje oziral naprej kot nazaj in plošča Fear in a Handful of Dust v tem smislu ni izjema. A plošča ni bila deležna le negativnih kritik. Na drugi strani jo mnogi štejejo med letošnje najmočnejše albume, tudi portal Resident Advisor, pri katerem so zapisali, da gre za eno najboljših Tobinovih plošč v zelo dolgem času. Ja, če vas daje nostalgija po starem Tobinu, potem nova plošča verjetno ne bo za vas. Če pa imate radi presenečenja in zaupate producentu, ki že skoraj četrt stoletja brez oziranja na trende in tržne strategije pogumno in radovedno raziskuje potenciale elektronske glasbe, plošči morate dati priložnost.

To Tobinovo neobremenjenost s trendi je sicer treba vzeti nekoliko z rezervo. Še posebej skozi prizmo njegovih začetkov, ko se je sredi devetdesetih, takrat še pod imenom Cujo, izrazno močno naslonil na drum and bass, ki je takrat prodrl celo v mainstream. Je bilo pa že takrat jasno, da se Tobin stvari rad loteva po svoje. Drum and bass je inovativno križal z elementi hiphopa, jazza, IDM-a in downtempa in se kmalu znašel pod okriljem takrat zelo priljubljenega Ninja Tuna, kar mu je odprlo vrata do razmeroma širokega občinstva. Verjetno je tudi to pripomoglo k temu, da je njegova glasba začela postajati kompleksnejša, pisana tudi – ali pa predvsem – na posluh zahtevnejših privržencev elektronike, ob čemer pa je vedno ostajal nekakšen autsajder. Njegovi komadi so se začeli pojavljati v filmih, tudi v večjih hollywoodskih produkcijah in popularnih video igrah, novo poglavje pa je nato leta 2011 odprl s ploščo ISAM. Ne le izrazno, ko se je s tehniko vzorčenja namesto plošč drugih ustvarjalcev lotil samplanja posebej za ploščo ustvarjenih lastnih zvočnih elementov, temveč še bolj z njeno atraktivno odrsko postavitvijo. Z live actom, avdiovizualno instalacijo, je v dveh letih obredel dobršen del sveta in nastopal tako v okviru velikih elektronskih festivalov kot v največjih koncertnih dvoranah.

Če bi hoteli biti romantični, bi lahko sklenili, da je nova plošča zdaj reakcija na pompoznost projekta ISAM. Je morda Tobinova najintimnejša plošča, kot neke vrste kontemplacija, ki jo je potreboval zato, da spet najde stik z neobremenjenim studijskim ustvarjanjem in raziskovanjem. V desetih komadih je beatov le za vzorec, pa še ti so povsem nekonvencionalni, od klubskih plesišč odmaknjeni dlje kot karkoli, kar je posnel v preteklosti. Namesto tega je največ pozornosti namenil sintezi elektronskih zvokov, zajemanju akustičnih, osupljivemu harmoniziranju in zvedavemu zvočnemu teksturiranju. Kar pa ne pomeni, da je posnel ambientalno ploščo. Zato, da zaslišimo in začutimo njeno bogato izpovednost, jo je treba poslušati zbrano, slišati barvo vsakega posameznega zvoka in nians, ki nastajajo ob prelivanju. Del teh zvokov je uporabil že ob ustvarjanju plošče ISAM, še več jih je povsem novih, tudi takih, ki so nastali iz terenskih posnetkov. Zaradi zvočnih podobnosti je nova plošča vsaj deloma nadaljevanje prejšnje, toda hkrati ponudi povsem drugačno poslušalsko izkušnjo. Ne le zaradi drugačnega izraza. Če je na ISAM-u vsak posamezen delček premislil, obrnil, predelal in oblikoval do najmanjše podrobnosti in vse skupaj sestavil v tehnično brezhibno celoto, na novi plošči veliko prostora odpre spontanosti in raznim napakam oziroma nepričakovanim zvočnim trenutkom, ki priložnostno postanejo celo temelji posameznih skladb. In zdi se, da je prav to tisto, kar ploščo Fear in a Handful of Dust naredi drugačno od vseh drugih Tobinovih plošč. V preteklosti smo občudovali njegovo perfektno tehnično izdelanost, zdaj občudujemo (še) njegovo emotivnost.