Springfest, Graz, 16. 5. 2012

Zadnja plošča Amona Tobina ISAM je dobila zastrašujočo vizualno podobo - atraktivno ambiciozno spektakularno inštalacijo, ki velja za enega vrhuncev na glasbo sinhronega video mappinga ... Kot nalašč za otvoritev letošnjega Springfestivala v Grazu ...

Na programu festivala elektronske glasbe Spring v Gradcu, ki se letos ravnokar odvija že dvanajstič, je iz oddaljenosti dvesto kilometrov izstopala napoved nastopa veterana založbe Ninja Tune in velikega zvočnega mojstra Amona Tobina z audiovizualnim spektaklom ISAM, ki je nastal po izidu istonaslovljene plošče. Tobin je sicer brazilski čudežni deček, ki je s svojimi prvimi platami pred skoraj petnajstimi leti dokazal, da je totalni mojster sempladeličnega brkljanja, in že takrat si je, najprej pod psevdonimom Cujo, potem pa tudi s pravim imenom, zagotovil pomembno poglavje v zgodovini tehnike pa tudi konceptualnega polja semplanja. Z novejšimi projekti se usmerja v vse bolj mikroskopsko seciranje zvočnosti, pa naj gre za posnete, konkretne zvoke okolja ali drobce glasbenega izročila. Njegov sedmi album ISAM pomeni vrhunec te smernice ustvarjanja, nekje na meji med zvočnim oblikovanjem in šusom brezkompromisno masivne postžanrske godbe. Izjemne dinamike, arhitekturni aranžmaji in masivnost zvoka kar kličejo po vizualni upodobitvi in ISAM jo je dobil v totalno megalomanski maniri. Tobin je namreč znovačil celo ekipo ustvarjalcev, ki mu je splanirala in zgradila precej veliko kockasto konstrukcijo, v kateri na sredini, v največji kocki Tobin vijači svoje matrice. Na konstrukcijo so s tremi ultra močnimi projektorji sprogramirali enega najbolj detajlnih videomappingov, ki jih premorejo popularnoglasbeni nastopi.

Tobinov renome, predvsem pa pompoznost projekta in vabljivost promocijskih spletnih videov, so na otvoritev festivala Spring v Gradcu primamili neverjetno število slovenskega občestva. V ogromni moderni hali Helmut List Halle, kjer so v preddverju tekom dogodka na projekcijah težili z bebavimi tweeti o izjemnosti festivala in trenutne dejavnosti izvajalcev, je Amon Tobin z ekipo v dobro uro dolgem nastopu močno udrihal po naših glavah, tako po ušesih kot očeh. Avdiovizualni šov ISAM je izjemno dinamično in intenzivno popotovanje, ki sicer izhaja iz materiala zadnje Brazilčeve plošče, a v resnici neposredno pomeni nekaj novega. Res je, da vizualije, ki najraje izhajajo iz nekakšne fascinacije nad znanstvenofantastični motivi planetov, robotskih konstrukcij in vesoljskih ladij, močno poudarijo zvočnost, a jo včasih zaradi svoje megalomanskosti in skoraj oslepljujoče moči skoraj zasenčijo, povozijo. A Tobin ne ostaja dolžan. Je zvočni kirurg in njegovi kicki, njegovi subi, ki dejansko dvigujejo vetrc, in razni organsko zveneči detajli, skratka, njegov zvok z ekstremnimi panoramami dejansko deluje tridimenzionalno, tako kot povsem eksplicitno seveda tudi vizualije. Kako spimpan je njegov zvok, smo lahko slišali pri koncu, saj je prvi od dveh bisov pomenil krajši didžejevski set raznorazne produkcije, ki so ga obiskovalci sicer zaradi fluidnosti in drajva gromko pozdravili, a zvok je kar naenkrat zgubil prostorskost, postal je kompresirana klobasa. Glavni del nastopa je resda bil razdrobljen, včasih odsekan, na trenutke hrupno težaški in bistro nasičen, a prav razdrobljenost je omogočala večji učinek vizualnega. Vseeno bi poudaril, da malo bolj tekoči, narativni tek tako glasbenega kot vizualnega dela mogoče ne bi bil napačen, saj smo na trenutke pomislili, da gre le za futuristično frajerišenje, slavljenje zmogljivosti tehnologije. A prav tu se lahko vrnemo k sami plošči. „Tobin je z ISAM povsem neizprosen, celo perverzno megalomanski. Je brutalen in sublimen, kompakten in na vse strani raztresen obenem, povedati pa hoče preveč. Tehnika je sicer osupljiva, v tem smislu poslušamo definitivno vrhunec njegove kariere, a je hkrati preveč purističen.“ In do istega sklepa pridemo na koncu koncev tudi pri avdiovizualnem spektaklu, po enournem očesnem in ušesnem bombardiranju.