Humpty Dumpty, 2016

Tokratna Tolpa bumov bo posvečena belgijskemu glasbeniku Jeromu Deusonu, kantavtorju in računalniškemu mojstru, ki od leta 2002 nastopa pod psevdonimom aMute, na Radiu Študent pa je to tudi njegova prva večja omemba. Deuson je pred dobrima dvema mesecema pri manjši belgijski založbi Humpty Dumpty, ki se zavzema za večinoma ročno narejene CD-je izvajalcev lokalne indie alternative, izdal že svoj šesti album Bending Time In Waves, ki so ga lokalne skupnosti v Belgiji in nekaj alternativnih francoskih medijev dokaj hitro pograbile, izven svoje matične države pa je ostal malodane spregledan.

Kljub svojemu profilu alternativca bi si zaslužil malo več pozornosti, kajti vsaj ob prisluhu Deusonovim predhodnim albumom izpade kot malo nagajiv izpodrinjen indie rocker. Njegova glasba je skorajda tipično intimne narave, podobne recimo Flying Saucer Attack, Broken Social Scene in pa bolj shoegazerskim pristopom škotskih Mogwai, s to razliko, da se jasno izrisujejo nekateri njegovi svojevrstni glasbeni nagibi tekom dvanajstih let njegovega delovanja, k čemur pripomore tudi širok nabor njegovih spremljevalnih glasbenikov in glasbenic.

V kolikor so bili prvi trije albumi tja do leta 2009 kitarsko-elektronsko pospremljeni z vokalom, ki je odseval zelo razkrojeno dojemanje takratnega indie rocka, so bile nedavne izdaje v primerjavi z njimi precej bolj ekstravagantne. Znaki tega so bili vse redkejša raba vokala, precej bolj zamejena in specifična raba računalnika, ritemski minimalizem, kar ga je potem vodilo v ambientalne folk kompozicije z nadzorovanim elektronskim ozadnjim dronom, katerega izvrsten odraz je njegov predzadnji album Savage Bliss.

Astrofizikalni skupek besed naslovnice novega albuma Bending Time in Waves pa ne vsebuje tega ekstravagantnega delovanja, ampak kaže, da aMutea njegova zgodnja leta ustvarjanja še niso zapustila, in iz tega vidika je album precej manj zanimiv kot bi si lahko obetali. V 50 minutah se zvrsti osem komadov v dolžini od štiri do devet minut, kar je nekako Deusonova norma še iz prejšnjih izdaj. A v uho skače to, da je album prepreden s »powerful melodies«, kot se izrazijo v opisu, za kar recenzent meni, da izčrpa več, kot lahko pove današnja recenzija. AMute zopet mestoma poprime za vokal in poje naslovnici primerne impresionistične pesmi, ki se v skladu z polnim setom bobnov primerno spajajo v postrockersko estetiko melanholije in agresije. Naslovna skladba albuma Bending Time in Waves je 9-minutna skladba, ki se otvori z malodane pikrimi piski, razbitim elektronskim basom in odrezavim sintetizatorskim zvokom, kar pa se razvije v rahlo preoblikovan alternativni indie rock. Pozornosti vredne elemente predstavlja zgolj konstantno nepredvidljivo igranje z elektroniko, kar zaznamuje tudi njegov albumski opus: visokotonski glitchi, rezkav noise, neobičajni poki in kliki, ki pestrijo ambientalno ozadje, še posebej izstopajoči na tretjem komadu Stay As You Are.

Za kar bi albumu lahko dali pozitiven štempelj, je reinterpretiranje preslišanih žanrov, spajanje kontemplativne elektronske glasbe in pop melodij ter hipno prepoznanih kitarskih efektov poznega rocka. Šesta skladba Pleine Charge je mogoče še najbližja odrazu njegovemu albumskemu predhodniku Savage Bliss, v katerem se spajata čelistka in galantne ambientalije in kar da albumu nek redek monotoni premor, brez ritma in zvočne prenasičenosti, ki je mestoma prisotna na albumu. Škoda albuma Bending Time in Waves je ta, da se trudi biti lep. Po nekih zahodnih standardih seveda deluje pomirjujoče, ambientalno, obeta se nam nedvomno prijetno poslušanje, še nekonvencionalno glede na neko žanrsko ontologijo, ampak gledano v okvirih aMutove diskografije pa je album malodane nazadovalen v svoji želji spajanja popularnega in nekonvencionalnega.