Creative Sources Records, 2023

Akterji slovenske scene ali, bolje, scen improvizirane, novojazzovske in eksperimentalne glasbe imajo relativno dolgo in bogato zgodovino sodelovanja z mednarodnimi umetniki. Včasih, a redkeje, gre za stalne zasedbe, veliko več je ad hoc oblikovanih formacij in projektov, ki pa – v nasprotju z definicijama pojmov »projekt« in »ad hoc« – pogosto niso le muhe enodnevnice, temveč z leti počasi rastejo in se preoblikujejo. Nedavno smo dobili še enega v nizu tovrstnih sodelovanj, in sicer Elisabeth Harnik in Ane Kravanja, za katero nam je že ob prvem poslušanju jasno, da gre za zelo posrečeno srečanje, toliko bolj, ker gre za njuno prvo skupno delo.

Ob navajanju imen avstrijske in slovenske glasbenice namerno nismo takoj navedli inštrumentov, klavirja ter violine in viole, saj bi po svoje zavajali, kajti obe igrata veliko več. Ne le, da obe posegata po različnih zvočnih objektih, od kamnov in kovinskih posodic do drugih zvočil, pač pa je tudi muziciranje na njunih primarnih glasbilih precej daleč od konvencionalnih tehnik. Preparirani klavir se tako sooča z enkrat zamolklimi in drugič predirnimi potegi po strunah violine in viole, zvoke omenjenih »klasičnih« glasbil pa dopolnjujejo šumi, škripanje, odzveni in odmevi. V glasbi ni čutiti ne ihte ne hitenja; skladbe namreč oddajajo občutek premišljevanja, sprotnega usklajevanja, tipanja in medsebojnega izzivanja.

To še posebej pride do izraza v treh daljših, skoraj desetminutnih skladbah, v vsaki od katerih se, malone kot v kaki suiti, v dramatsko domiselnem loku zvrstijo številna občutja, saj se večkrat zgodi, da umirjenost in asketsko kontemplacijo zamenjajo občasni sunkoviti, razkošni ognjemeti raznorodnih zvokov. Dve od treh daljših skladb sta postavljeni takoj na začetek albuma in prvotni poslušalski vtis je, da sta v njiju glasbenici razgrnili svoje namere oziroma postavili svoj zvokovni in skladateljski credo. Sledi jima najkrajša skladba na albumu, Sledi puščavnika, izvedena izključno s tolkali oziroma zvočnimi objekti. Ti včasih le hipoma zazvenijo na polno, drugič spet le odzvanjajo, medtem ko poslušalec zasluti kotrljanje raznolikih zvočil, pazljivo postavljanje oglašajočih se predmetov in skrbne odločitve, kateri naj se oglasi ... in kdaj.

Priča smo pretanjeni igrivosti, podobni otrokovi nedolžni igri, ko odkriva nov svet pisanih zvokov. Tudi zaradi take asociacije, ki jo v poslušalcu vzbudi skladba, daje ta ritmično razgibana zvočna slika vtis, da se dogaja naravno, spontano, brez vmešavanja človeške roke. Tretja najdaljša skladba, naslovljena Prehajanje, se pojavi približno na sredini albuma. Nemara bi jo lahko vzeli za vzorčen primer delovnega procesa Elisabeth in Ane. V skladu z naslovom skladbe različni motivi vznikajo počasi, a docela oblikovano. Meditativnim impresijam črno-belih tipk se po robu – povedano, kajpak, metaforično – postavijo strune, od katerih Ana izvablja sila nenavadne zvoke. Vmes, kot tudi v malone vsaki skladbi, glasbenici postavita premolke, ki pridajo k premišljeni dinamiki zvočnega dogajanja.

Za celotno sugestivno zvočno izkušnjo gredo pohvale tudi Jerneju Babniku Romaniuku, ki je v vrhniškem Cankarjevem domu to občutljivo glasbeno izmenjavo posnel, zmiksal in poskrbel za mastering. Tako naslov albuma Vrtinci minljivosti kot naslovi posameznih skladb, denimo Zavito v skrivnost, Okostja krhkosti ali Prebivalci z druge strani, so zelo povedni, hkrati pa več kot le malce izmuzljivi. Takšni, kakršna je pač tudi muzika, za katero se zdi, da ves čas uhaja tako konvencijam kakor našemu pričakovanju. Obe glasbenici sta v skupno delo vgradili svoje bogate pretekle izkušnje. Elisabeth Harnik je med drugim lastnica certifikata za globoko poslušanje, ki ga je pridobila v New Yorku, Ana Kravanja pa je v marsikateri zvočni kos vnesla svoje veščine pletenja mistično zvenečega zvočnega rituala, ki si jih je nabrala z bendom Širom. Upamo, da ne gre za enkraten projekt, ampak le za začetek sodelovanja teh dveh odličnih glasbenic, za kateri je slišati, da si imata še marsikaj presenetljivega za povedati.