Zavod Murmur, 2024

Dobra glasba ustvarja prostor. Ne fizičnega, oprijemljivega, temveč psihološki in čustveni prostor, v katerem imaginacija poslušalcev nima okvirov. Prostor, dejanski prostor snemanja ali žive izvedbe, je po drugi strani eden najpomembnejših sestavnih delov končnega zvoka glasbenega izdelka. Album Prostor XII: Viola Boben & Glas, ki ga je ustvarila domača improvizatorka in multiinštrumentalistka Ana Kravanja, v sebi nosi oboje. Plošča je nastala v sodelovanju z zavodom Murmur, katerega projekt Prostori sloni na sinergiji med izvajalcem, glasbili in prostorom. Za snemanje albumov iščejo skrite in zaprašene lokacije, ki so zvočno posebne. V zadnjem letu je snovalcem cikla k sodelovanju uspelo privabiti vse tri glasbenike zasedbe Širom. Na valovih Radia Študent smo tako že predstavili plošči Sama Kutina in Iztoka Korena, tokrat pa v Tolpi bumov razgaljamo še ploščo Ane Kravanja. 

Poleg aktivnega soustvarjanja v skupini Širom je Kravanja na svoji glasbeni poti sodelovala še z mnogimi slovenskimi in tujimi umetniki. Lani aprila je denimo skupaj z Vitjo Balžalorskim izdala album Spomini slane puščave, nekaj tednov prej pa z Elisabeth Harnik še ploščo Vrtinci minljivosti. Je članica Olfamoštva in ustvarja avtorsko glasbo za uprizoritvene in vizualne umetnosti, vse od glasbe za gledališke predstave in filme do glasbe za ples in poezijo. Aprila oziroma maja letos je umetnica z albumom Prostor XII: Ana Kravanja, Viola Boben & Glas v svoj glasbeni mozaik prvič položila še dolgometražno solo ploščo. Ta je bila, tako kot preostale plošče iz cikla Prostori, posneta v živo s terenskimi snemalniki in na koncu le minimalno produkcijsko obdelana. 

Naslov plošče se pojasni sam. Solistična kreacija Kravanje je osnovana na violi, glasu in bobnu, ki na plošči sobivajo z zvoki prostora, v katerem je glasbenica ustvarjala. To je bilo nedaleč od letališča Divača, kjer v gozdu pod hribom Vremščica životari zapuščen vodni zbiralnik za parne lokomotive. Zbiralnik je akustično sila zanimiv prostor, ki je, vsaj po zvenu albuma sodeč, glasbenico vodil do odkrivanja dramatičnih, temačnih kotičkov, nekoč nečesa esencialnega, toda danes pozabljenega in razpadajočega. Poleg bogate akustike s srh vzbujajočim odmevom je klet zbiralnika ponudila še en zanimiv zvočni fragment, v katerem slišimo, kako se vodne kaplje razblinijo v blatna betonska tla. To prevladuje v skladbi V hiši vode, ki jo Kravanja glasbeno opremi z elegičnimi linijami viole. Del plošče je bil posnet tudi v zunanji okolici objekta in tako na albumu odzvanjajo gromozanske akustične spremembe, ki občutno pripomorejo k zvokovni pestrosti plošče. Kravanja je to izvabila še z različnimi kombinacijami uporabljenih zvočil. 

Poleg viole, bobna, glasu in zvokov narave ter prostorov na plošči slišimo še kalimbo ter zvene kamnov in ognja. Z naravnimi inštrumenti je umetnica v skladbah, za katere je glasbo snemala v naravi, le še osvetlila njene prvinske zvoke in z njo resonirala na resnično pristen način. S prostorom snemanja čudovito sovpada tudi njen vokal, ki na plošči temelji na melizmatičnih linijah, vibratu in reminiscencah na ljudsko petje. V sebi nosi nekaj krhkega in osebnega in nas opomni, da so trenutki intimne povezanosti z naravo eden najdragocenejših delov človeškega obstoja. 

V poglobljeno zavedanje lastnih misli nas vodi tudi skladba Pot navzven, v kateri Kravanja razširi eksperimentalnost pri igranju viole in plato začini s sodobnimi improvizacijskimi veščinami. Tehniko igranja z lokom popestri in nadgradi s tehniko pizzicata, ki zvoku viole vdihne drugačno perspektivo. Skladba je nasičena z mnogimi parametri, zato se tu in tam vprašamo, kako lahko vse to simultano ustvari le ena glasbenica. Zdi se, da se v nadaljevanju skladbe podobno kot v komadu Pot navznoter zgodi velik akustični zasuk, ko glasbenica med samim komadom spremeni prostor snemanja. Preobrat akustike v skladbi Pot navzven s seboj prinese še vokal, ki reflektira ranljivo melodiko uvodnega komada.

Z njim Kravanja prve štiri improvizacijske skladbe idejno poveže in ta tok lepo ponese še preko zadnjih dveh, sklepnih komadov albuma. V predzadnji skladbi z naslovom Šakali in jeleni glasbenica bitjem v naravi nameni poseben delček prostora na svojem albumu in s tem še dodatno potrdi, da ji je z okoljem snemanja uspelo vzpostaviti neverjetno čutno interakcijo. Umetnica je z albumom Prostor XII: Ana Kravanja, Viola Boben & Glas še s solističnim izdelkom ovekovečila, kako zelo emotivno je povezana z glasbo, ki jo ustvarja, in z melanholičnim vzdušjem albuma tudi poslušalce popeljala v poglobljene psihološke razmisleke.