Zavod Murmur, 2024

Ali bi se pustili zapreti nekam zunaj vašega doma, le z enim nasvetom za uspešno preživetje, ki se glasi »naredi album«? Resda je začetek tokratne Tolpe bumov precej potenciran, toda pozornost je na vrhuncu, mar ne? Precej omiljeno verzijo opisanega izziva si je februarja letos nakopal domači multiinštrumentalist Iztok Koren. Kreativni otok Krater, ki se nahaja v neposredni bližini središča slovenske prestolnice, je za kratek čas postal bivališče nabirke glasbil z uhajajočimi zvoki, hrepenečimi po prostoru, ki bi jih končno le sprejel. Koren jim ga je prijazno odstopil in omogočil, da so se ujeli v doseg nekaj stereo mikrofonov, ki igrajo vlogo posrednika pri dotični poslušalski izkušnji. Slednja je še zlasti nekaj posebnega, ker se bo trinajsti album cikla Spaces oziroma Prostori zavoda Murmur v celoti zavrtel še pred izidom, ki sledi v petek, 19. aprila, ko Korena lahko ujamete tudi na letošnji ediciji festivala Sonica v Kinu Šiška.

Cikel Spaces je bil na naši frekvenci že nekajkrat povzet, pa naj še vseeno na kratko obnovimo, da gre za obliko spodbuditve glasbenice oziroma glasbenika, da ustvari album v kratkem časovnem obdobju in to bolj ali manj naenkrat in na enem mestu. Kot že dvanajstim njegovim predhodnikom, je tudi Korenovemu albumu bil dodeljen poseben prostor, kjer je nato glasbenik svojo brbotajočo težnjo po oblikovanju novih pristopov osebnega glasbenega udejstvovanja izrazil z enajstimi skladbami. Ker se v projektu Spaces glasbenico praviloma umesti na pozabljeno oziroma skrito lokacijo, kot je zaklonišče, štala ali pa predel slovenskega Krasa, tudi pri Korenu ni bilo drugače. Že omenjeni Krater se nahaja sredi zapuščenega gradbišča, kjer stoji prav prikupna hišica z zunanjim podestom. Na plati tako seveda ne bomo zaznali zvoka padanja kapljic s kapnikov, temveč zvočne drobce mesta, v katerem pa je človeška prisotnost zabrisana. Ni slišati govorjenja ali kakršnekoli druge znanilke sobivanja. Kar pa vendarle zaznamo, je petje ptic, ki jih dandanes žal slišimo vse manj, in spojitev vodnih kapljic z nečim, kar iz njih privabi značilen zvok. Izrazi se nekakšna oblika odmaknjenosti, ki vzbuja občutek, da smo ob poslušanju z glasbenikom sami, predstavljene pa so nam mnoge modifikacije narave, ki venomer težijo k njenemu ravnovesju. 

Glavnino Korenovega albuma predstavljajo strunska glasbila in tolkala. V prvi skladbi se spoznamo z inštrumentom kalimbo, ki previdno tipa po slušateljskih ušesih zdaj levo zdaj desno, zdaj gor zdaj dol. Postopoma se v nadaljevanju poleg ostalih glasbil vključita še banjo in orglice, ob omembi katerih pomislimo na tradicionalno ameriško glasbo, ki korenine poganja v Apalaškem gorovju, le da ju Koren za poustvarjanje poskočnih hribovskih viž ne uporablja. Opno banja je na mestih že gotovo lično obrabljeno od drsenja roke, glasbenik pa nam z drugo skladbo z naslovom Obraz zagotovi, da bo inštrument izkoristil do potankosti. Iz brenkala brije piš otožnega melosa. Rja, ki načenja naše telo, obrodi veliko, in dejstvo, da nas enkrat ne bo več, deluje presenetljivo pomirjujoče, pa čeprav glasbenik na celotnem albumu opozarja na človekove procese, ki sesutje nas samih le še pospešujejo. Med poslušanjem je prisotnih tako veliko različnih pristopov spuščanja zvoka, da tudi sami begamo po polju glasov in se sproti odločamo, kateremu bomo v danem trenutku prisluhnili, tako kot jih Koren sproti izbeza iz zaprašenih pozabljenih kamric. V skladbi Zrcalo drsa po brenkalu. Tisti zares surov zvok poskrbi za zelo zanimiv sredinski del skladbe, ki se mestoma sicer odklanja, vendar pa se moramo zavedati, da glasbenik tako le išče nove izhode, ki so nujni za doseg neokrnjene narave muzike, h kateri stremi. Dovoli si spremeniti pristop in z njim sproti ugotavlja, kaj mu zveni lepše, ali bolje rečeno, ustreznejše v tistem hipu. 

Težko si predstavljamo, da le streljaj stran stoji pozidana mestna kotlina, kajti s Korenovo muziko se znajdemo sredi razpadajoče ograde, obdane z ravnicami, ki bi jo sicer lahko brez težav zapustili, a se odločimo, da tega ne storimo. Za skladbo Narcis najverjetneje nikoli ne bomo izvedeli, ali je pač poimenovana po določeni osebi z narcistično motnjo, ali pa gre mogoče za tistega Narcisa iz stare Grčije. Izmuzljivost, ki jo slednji doživi ob pogledu na svoje obličje v vodi, iz katere je nameraval piti, si lahko le predstavljamo. Ne zdi se, da bi se Korenu karkoli izmuznilo, vse vajeti drži prav spretno, in delikatni zvoki to le še potrjujejo. Prime nas, da se preprosto postavimo pred okno svojega domovanja, pa naj bo to sredi mestnega vrveža ali pa v vasi z le nekaj hišami, kjer nepremično in simultano prisluhnemo še naravi okrog nas in si poslušalsko izkušnjo tako razširimo. 

V predzadnji skladbi seciranje strun brenkal doseže svoj vrhunec. Zdaj vpogled v preteklost doživijo vsi, ki so obiskovali glasbeno šolo, Korenovo drgnjenje strun namreč spominja na izvajanje tehničnih vaj, ki so marsikomu predstavljale muko. Toda glasbenik pri tem uživa – kakopak, saj mu izpod prstov vse steče zelo dobro. Na polovici lahko zaznamo nekakšen trans – kaj pa če neka druga entiteta brenka namesto njega? Toda na to se niti ni treba ozirati kaj dosti. Osrednji smoter plošče je več kot dosežen in le upamo lahko, da se bomo na ta album spomnili večkrat in tako odkrili še kakšen nov razdelek, ki je, tako kot ostali, domiselno prevlečen s prostorsko identiteto uživantskega zvočenja.