Andrew Bird: Break it Yourself

Andrew Bird: Break it Yourself

Recenzija izdelka
17. 11. 2012 - 19.00

Bella Union, 2012

 

Med posebneži sodobne popularne glasbe na presečišču folka in neodvisnega rocka je prav posebno mesto prihranjeno za tistega, ki je – odvisno od zornega kota – nemara še najmanj poseben. Uspeh Andrewa Birda temelji nekje od leta 2003 predvsem na njegovem samosvojem spoju za spoznanje odkačenega intelektualiziranja in urejenega videza, ki vtis preprostosti črpa iz nekakšne notranje sofisticiranosti. Bird je hkrati uglajeni violinist in hlevski goslar, intelektualec v gumijastih škornjih, ki svoje albume po novem snema v spokojnosti odmaknjene farme. Njegova glasba se spreminja glede na smer pristopa, zato je v njej že od nekdaj več varljivosti kot presenečenja: Bird iz rokava z lahkoto strese komad z vsemi aduti indie šlagerja - le da ga vodi violina -, igra swing in viže zgodnjega plesnega jazza ali pa fine folkovske aranžmaje, katerih besedila zvenijo kot enciklopedija nerazumljivih besed. Toda pri vsem tem je bilo v njegovi drži zmeraj nekaj presenetljivo zadržanega, celo varno osrediščenega. Andrew Bird je letos izdal kar dva albuma: Break it Yourself in, pred kratkim, Hands of Glory. V Tolpi bumov bomo tokrat poslušali prvega, ki Birdovo glasbeno prizadevanje pokaže v najbolj domišljeni in prijetni luči.

Nobenega dvoma ni, da je na vsakem albumu Andrewa Birda najti kak dober, če ne odličen komad, vendar pa obenem nikoli ni manjkala še kopica pretencioznih, preveč razvejanih ali kako drugače razsrediščenih primerkov, v katerih je Bird rokohitrsko združil preveč glasbenih aluzij, citatov ali idiomov. In, zanimivo, pri tem še zmeraj nikoli ni zvenel res eksperimentalno, temveč vedno kot nekdo, ki v svojo govorico trmasto vnaša moteče domislice in stileme. Samo zato, ker je z albumom Break it Yourself vendarle drugače, si sploh upam o teh motečih manierizmih govoriti na tako odkrit način.

Break it Yourself sicer še vedno združuje raznolike idiome, vendar pri tem ne izpade nekonsistentno ali kot preprosti pastiš, saj je Andrewu Birdu na njem uspelo najti popolno razmerje med strukturno podlago in izrazno svobodo. Pri njegovem šestem samostojnem albumu od skupno desetih gre tako za zrel izdelek glasbenika, ki do popolnosti obvlada lastno slovnico in jo zna čudovito uporabljati, brez potrebe, da bi njene presežke iskal zunaj nje same. Celoten album kljub mnogim napetostim preveva predvsem občutek umirjenosti, zadovoljne sprijaznjenosti in uživaškega, sproščenega muziciranja. Andrew Bird s svojo komorno zasedbo ustvarja čudovito mehko zvočnost, v kateri se razraščajo in prepletajo njegovi značilni violinski zvoki. Zvočna trepetanja in prhutanja so uporabljena bolj zmerno, fučkanja nevsiljiva, vokali čisti in jasni.

Če že nič drugega, Break it Yourself dokazuje, da je Birdova tehnika tako rekoč popolna. Bird zdaj lahkotno prehaja med violinistom in goslarjem, igra arco ali pizzicato, kar izmenično zveni kot eterično zvočno svetlikanje in bluegrassovsko ubiranje mandoline. To je občasno intonirano tudi bolj surovo, nekoliko distorzirano, kar učinek samo še poveča. Kot je že znano, Andrew Bird sestavlja več sproti posnetih zvočnih plasti, katerih sugestivnost se na tem albumu povsem organsko preliva v dejanske komade. Ponekod so celo vsi ti registri združeni v en sam komad – skrajni primeri tega so denimo “Danse Carribe”, “Give it Away” ali “Orpheo Looks Back”. V njih se folkovska zasnova povsem naravno prelije v karibske ritme, bluegrassovsko poskočnico ali pasaže, ki še najbolj spominjajo na starinsko folkovsko izročilo Velike Britanije, čez nekaj taktov pa mogoče že vzhodnoevropske ali balkanske melodije.

A skladnost izvedb je kljub pravkar omenjeni izrazni idiosinkratičnosti naravnost čudovita, kar je v bistvu prav presenetljivo. Večina komadov je v osnovi neverjetno preprosta; njihove harmonije so dobre, ker se Bird raje omeji na znano izročilo, namesto da bi ga za vsako ceno poskušal spremeniti. Tako čudoviti komad “Fatal Shore”, ki je tako rekoč predelava “Knockin’ on Heaven’s Door”, zaradi te navezave ni manj izviren, temveč, nasprotno, gradnjo svoje prepričljivosti prepusti finim izraznim valovanjem in kontrapunktu. Predvsem pa se Bird spretno prepušča notranji logiki komadov, ki jih sproščeno razvija v smereh, ki se mu same ponujajo. Rezultat sicer utegne biti mestoma presenetljiv, vendar predvsem presenetljivo skladen. Andrew Bird na tem albumu na morebitno notranjo razburkanost zgolj namigne, pa ne tako, da bi jo dejansko prikazal, temveč tako, da se dotakne zgolj njenega obrobja in posredno označi tisti mejni prostor, na katerem so njene posledice še komaj opazne. Dinamika je mehka, vendar razgibana, kontrapunkt bogat in zvok res krasen. Počasno valovanje in komorni značaj mnogih izvedb delujeta neprisiljeno in toplo. Skratka, Break it Yourself je domišljen in zrel album, ki predstavlja absolutni vrhunec Birdovega dosedanjega ustvarjanja.

 

Andrew Bird - Danse Caribe
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.