TUM, 2012

Bobnar Andrew Cyrille sodi v najstarejšo, danes še delujočo jazzovsko generacijo. Rojen je bil leta 1939, na jazzovski sceni pa je prisoten od konca 50. let; sredi 60. let je začel več kot desetletno sodelovanje s prvim imenom avantgardnega klavirja, Cecilom Taylorejem. Ves čas je igral tudi z drugimi vodilnimi svobodnjaškimi glasbeniki ter vodil lastne zasedbe. Med slednje sodi njegov nov projekt Haitian Fascination, katerega prvenec predstavljamo v današnji oddaji.

Ime zasedbe kajpak takoj razkriva, da ima godba na albumu opraviti s Haitijem. Cyrillova starša sta bila namreč s Haitija, v ZDA rojeni bobnar pa je domovino staršev prvič obiskal kot sedemletni poba. V spremni knjižici k albumu popisuje svojo fascinacijo z vrvežem in pristnim življenjem, ki ga je srečal na otoku, ti vtisi pa so očitno v njem pustili tako globoke sledi, da se jih je v zrelih letih odločil preliti v glasbo.

V kvintet je Cyrille povabil tako ameriške kot haitijske glasbenike. Najprej je tukaj njegov veteranski tovariš, baritonski saksofonist Hamiet Bluiett, najbolj znan kot soustanovitelj slovitega World Saxophone Quarteta. Za kontrabas je poprijel izkušeni Lisle Atkinson, ki je z bobnarjem sodeloval že v 60. letih, med drugim pa je spremljal kopico legendarnih imen, kot so denimo Nina Simone, Betty Carter ali Clark Terry. Zasedbo zaokrožata dva glasbenika s Haitija, ki pa oba živita v Združenih državah: na akustični kitari slišimo Alixa Pascala, Frisner Augustin pa skrbi za tolkala in občasno petje.

Naslov albuma Route de Frères spet neposredno nagovarja Haiti, saj je Cyrille navdih za ime albuma našel v imenu ene od tamkajšnjih ulic. Enako je poimenoval tridelno suito, središče tega živopisnega albuma, ki se v enaki meri napaja pri svobodnem jazzu, kakor tudi v tradicijah Haitija ter širše afrolatinske zvočne pokrajine. Skladbe so prispevali prav vsi člani kvinteta, kar je sicer bolj izjema kot pravilo v podobnih zasedbah, a različni avtorji so tako enovito zapopadli koncept albuma, da s svojimi prispevki le poglobijo koherentnost albuma.

Značilnosti vseh skladb sta svojevrstno gibanje in zibanje; ne gre ravno za tipični jazzovski swing – čeprav je tudi tega čutiti –, temveč bolj za občutek nenehne premene ritmičnega ali harmonskega osišča in spodnašanja čvrstega centra. Glasbeniki si tako v navdihnjeni in poduhovljeni igri podajajo teme; enkrat jo povzame topel in mestoma funkovsko usmerjen baritonski saks, drugič spet nas razigrane kitarske strune odpeljejo v romantične vode. Basistu se še kako pozna, da igra tudi violino, saj z lokom zna ustvariti napetost in pričakovanje, značilna za komorne sestave.

Ritmi pa so kajpak zgodba zase, kar je tudi pričakovati od albuma, ki mu poveljuje bobnar. Cyrille vešče podpira soglasbenike, jim namigne h kakemu poudarku, jih pomirja, da ne bi odbrzeli. Sem ter tja zveni fino starinsko, kot v kakem zaprašenem big bandu, ko z rahlimi poudarki le podčrtava nosilne melodije. Drugič se z avtoriteto postavi v ospredje in ritme zavozla v samosvojo zanko, ki ne spremlja igranja ostalih, a to zanko tako rekoč istočasno razreši in že spet plava z večslojnim zvočnim tokom tovarišev.

Godbi z albuma se pozna, da je odigrana s skrajnim uživaštvom. Skladbe preveva občutek karnevalske razposajenosti in ležernosti, hkrati pa je za slišanim slutiti neko globlje in poduhovljeno sporočilo, ki, četudi ga ne dojemamo na racionalni ravni, seže daleč nazaj v preteklost. Za enega od možnih opisov te krasno razbrstene godbe si bomo izposodili kar naslov Bluiettove skladbe Sankofa, ki jo je saksofonist sicer prvič posnel konec 70. let. Beseda »sankofa« prihaja iz Gane in če poenostavimo njeno simboliko, pomeni dvoje: ptico, ki s kljunom seže na svoj hrbet po jajce, ter iz te podobe izhajajoče reklo, katerega bistvo je, da iz preteklosti vzameš tisto, kar je dobro, in to preneseš v sedanjost.

Nenazadnje uvodni in sklepni komad izvirata iz preteklosti, in sicer je prvi, Marinèt, haitska ljudska pesem, ki se uporablja v vudu ritualih. Zadnji komad z albuma, Ti Kawòl, pa je napisal Nemours Jean-Baptiste, začetnik samosvoje haitske zvrsti compas, ki je postala širše razpoznavna in tudi popularna v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja. Zdi se, kot da ta dva komada zakoličita tisto, kar slišimo vmes: splet tradicije in invencije, starih ritualov in modernih prijemov, virtuoznega razdajanja in asketske skromnosti. Sočno in razgibano glasbo, ki v novem poišče korenine starega, staro pa obnovi in reaktualizira za današnjo rabo.