Laborie Jazz, 2016

Današnja Tolpa bumov je po imenu ena tistih svežih, nepoznanih in potencialno presenetljivih. Anne Paceo je francoska bobnarka v tridesetih s kopico nagradic, sodelovala je z zvenečimi imeni, kot so European Jazz Orchestra, Michel Legrand in China Moses ter referenco Charlieja Hadena. Mlada in po mnenju nekaterih tudi obetavna bobnarka in skladateljica je do sedaj izdala že tri samostojne plošče z dvema različnima zasedbama. V večini pa pri njenih projektih sodelujejo francoski glasbeniki njenih let.

Danes bomo poslušali njen četrti album z naslovom Circles. Paceova se tu poveže s tremi francoskimi mladci, Emilom Parisienom na saksofonih, Tonyjem Paelemanom na klaviaturah in Leïlo Martial na vokalu. Kvartet nam na plošči predstavi dvanajst kratkometražnih pesmi izpod peresa Paceove. Skozi album slišimo več raznolikih pristopov do glasbe. V nekaterih skladbah se Paceova posveča povednosti in pripovednosti skozi peto besedo, na drugih delih pa prevladuje inštrumentalni, raziskovalni pristop. To opazimo predvsem skozi glas Martialove, ki se sicer posveča tudi sodobni klasični glasbi in ciganski godbi. Martialova večinoma poje s precej sodobnim, popularnim zvenom glasu. Z malce ohripanim, nežnim in plavajočim glasom, ki se izgublja v povednosti besedil, pogosto pa se zgodi tudi obratno, ko se povednost besedil izgublja v njenem glasu. 

Če deli z besedilom niso ravno močna točka zgoščenke, lahko izpostavimo vsaj nekaj zanimivih delov, kjer prevladuje estetika zvoka. Tekom dvanajstih drobcev Martialova včasih poseže tudi po razširjenih tehnikah vokalnega izražanja, ki pa večinoma brezpomensko obvisijo v zraku – kot njen vokal. Pomemben vezni člen je predvsem alt in sopranski saksofonist Emile Parisien. Le-ta kar nekajkrat preseneti z zanimivimi improvizacijami in pozorno spremljevalno igro.

Sicer lahko skozi celoten album opazimo neko rdečo nit, ki jo skupaj veže predvsem repetitivnost. Kompozicije so namreč povečini grajene na melodičnih drobcih, enkrat hitrih, spet drugič umirjenih, pa vendar se skozi celotno, torej triminutno skladbo ponavljajo. Plošček veže tudi arabsko-ciganska melodika, ki pa ji povečini umanjka tisti žar in prepričljivost, kar pa posledično izpade kot ponesrečeni poskus izvajanja tuje ljudske glasbe. Med oznake za to glasbo bi lahko zapisali tudi sanjavost in atmosferičnost, ampak spet vse skupaj izzveni, kot da je namenjeno samo sebi. 

Proti koncu plošče le uzremo luč, ko nas Tony Paeleman zamami z zvoki elektronike, ki jih odigra na svojih klaviaturah. Vprašanje, ki si ga na tem mestu lahko zastavimo je, ali bi celotna plošča zvenela bolje, če bi se bolj spogledovala z elektronskimi zvoki. Takih crossoverjev, kot je sledeč, je namreč nastalo že mnogo. Katerekoli glasbe sveta v prerezu z jazzom. Seveda je materiala za ustvarjanje še mnogo in to nikakor ne pomeni, da so tovrstni projekti obsojeni na naveličano obračanje oči poslušalcev. Pomembno je le zastaviti zanimiv koncept, ga razumeti in osrediščeno udejanjiti.

Na albumu Circles lahko srečamo marsikatero zanimivo idejo, ki je vredna obravnave in raziskovanja, izpostavimo lahko enakovrednost glasu inštrumentom. Glas se skozi album kar nekajkrat umakne v ozadje. Omeniti gre tudi zvočna raziskovanja vokalistke in repetitivnost pevske linije, ki je po navadi vedno usmerjena v predstavljanje melodije. Vse te ideje pa so na albumu površinsko oziroma bolje rečeno sterilno izvedene. Distanca do materiala in umanjkanje jasne osredotočenosti terjata svoj davek v izraznosti in sporočilnosti kvarteta. In kljub temu, da je Anne Paceo novo ime na Radiu Študent, lahko rečemo, da za enkrat še nismo prav dosti zamudili.