Secretly Canadian / Rough Trade, 2016

Pred nami je nova levitev Antonyja Hegartyja, ki se je prelevila v Anohni in na krilih pretežno sodobne elektronske produkcije na plošči 'Hopelessness' kanalizira jezo nad današnjim svetom, prežeto z ekspresivnim in (pre)doziranim čustvovanjem, razplastenim sentimentom in resentimentom in premeščajočimi pozicijami, s katerimi motri večplastno družbeno aktualnost. Levitev oziroma transformacij smo pri Anohni že vajeni, pravzaprav je to njen ustvarjalni in ne nazadnje osebni kredo ter neusahljiv vir njene ustvarjalnosti, ki je vedno že umeščena v vmesje skrajno osebnega in obče političnega prostora. Navsezadnje predvsem skozi politiko spola in spolnih identitet, zavitih v plejado čustev, bolečin in vznesenosti, večkrat na tanki meji s patetičnim. Patetično pa je sestavni del dive, kar Anohni bržčas je. Pričujoča plošča, pa čeprav še ena izmed v zadnjem času porajajočih se novih oblik pop protestništva, je še vedno svojstvena izpoved dive.

Na Anohnijini zadnji plošči z Antony & the Johnsons - 'Swanlights' se je boleče realna resignacija ves čas zajedala v tkivo pesmi, ki so se napajale iz žarka upanja. Izhajala je iz prostora med radostjo in brezupom. Tokratni naslov 'Hopelessness' pa naj nas ne zavede. Čeprav nas navaja k še globljemu potonu Anohni v resignacijo, je vse prej kot to. Brezupje je predvsem njeno jezno soočenje s svetom. Skozenj ostaja Anohni boleče neposredna, tokrat zavita v sodobno elektronsko odzvanjajoče okolje, v katerem ne hrepeni, temveč predoča in razstira realnost in hkrati tiho kliče po nemogočem.

Skozi enajst pesmi opeva večplastnost naše politične realnosti, oprte predvsem na ameriško politiko, kritiko geostrateških morij, brezbrižnosti do radikalnih podnebnih sprememb, družbenega nadzora pod krinko varnosti, problematiko smrtne kazni, razočaranja nad politiko Obame itd. V ozadju sporočilnosti plošče pa je še vedno Anohnijin feministični angažma skozi kritiko patriarhalnega družbenega ustroja. Vse to se odstira v obliki vseprežemajoče krhkosti in žalosti Anohnijinega glasu, tem krhkem zrnu glasu, ki vsak, tudi že znan in iztrošen napev razkrije v novi, povsem samosvoji luči. Na tokratni plošči je ta glas prek jeze večkrat prignan do viška čustvene izraznosti, ki pa je ves čas ovita v zanj značilno mehkobnost, tudi ko je na višku himničnosti in vznesenosti. V to jo potiskajo in jo hkrati v tem silovito podpirajo glasbeni aranžmaji Hudsona Mohawka in Daniela Lopatina , znanega kot Oneothrix Point Never. Z obema je Anohni v preteklosti že sodelovala, tokrat pa je prvič intenzivneje vpeta v kontekst, v katerem mora lastne pesmi prilagajati glasbeni in produkcijski podlagi drugega. Oba producenta znata razrahljati tipično bombastično elektronsko zvočno tkivo sodobnosti in ga včasih narediti bolj propustnega za nežne in krhke komorne zvoke klavirja in akustičnih glasbil, značilnih za njene Antony & the Johnsons, in jih hkrati peljati do orkestralne grandioznosti. Slednjo na 'Hopelessness' prekrivajo in oplajajo bodisi tipično nabuhli elektronski zvoki, značilni za sodobno EDM generacijo, ali v odmev in zamik potopljeni atmosferski sintetični in akustični zvoki.

Nahajamo se v gosto plastenem, a hkrati prepustnem zvočnem svetu raztelešenih ritmov, grandioznih sintetičnih melodij, senčenih tekstur in občasnih močnih basovskih udarcev ter pulzov, nad katerimi pluje glas Anohnijinih protestnih žalostink. Med njimi se nahajajo razpoke za zven akustičnih glasbil in razpoke tišin, ki imenitno poudarijo Anohnijin glas in s tem čustvenost pesmi. Ta je na pričujoči plošči prignana do skrajnosti. Lep primer sta uvodni pesmi in hkrati prva dva singla s plošče, 'Drone Bomb Me' in '4 Degrees'. Obe sta tudi primer obrata v perspektivi, s katere nas Anohni nagovarja. V prvi nas naslavlja s perspektive žrtve, ki nagovarja svojega ugonobitelja, brezosebno, mehanično industrijo smrti dronov v službi geostrateških interesov, v drugi pa s pozicije grobarja našega habitata. V 'Obami' je Anohni izrazito neposredna, obenem pa je to zvočno bolj zahtevna in zanimiva skladba z distorziranim pulzom in prehodom v akustičen klavir ter vokalno formo, ki spominja na starejše črnske napeve.

V še bolj zaostreni zvočni maniri ji sledi 'Violent Man', medtem ko je 'Watch Me' v mehko tesnobo zavita skladba, ki igra na ambivalentnost sporočila, ki bodisi nagovarja pretirano družbo nadzora bodisi problem spolnega nasilja. Edina resna ironija, uperjena proti ameriškemu kazenskemu sistemu in smrtni kazni, ki jo Anohni utelesi na plošči, se nahaja v prefinjenem popu skladbe 'Execution'. Pozicije nagovora se premeščajo iz pesmi v pesem, prav tako njihov modus, od obtožujočega, moralizirajočega, blago ironizirajočega do skrajno empatičnega. Ravno to premeščanje pozicij, v katere sta zaobjeti tudi refleksija in kritika lastne pozicije, pa sporočilnost celote delno izvzema iz polja politične naivnosti in poenostavljanja, ki sta sicer lastna formi pop glasbe. Glas in glasba vse te moduse utelešata z izjemnim učinkom, jih poudarjata in intenzivirata, vendar ta čustva niso enoznačna ali enosmerna.

Kdor je v Anohnijini elektronski plošči 'Hopelessness' pričakoval obuditev zlatih časov diska, ki ga je Anohni imenitno in boleče utelesila v sodelovanju z zasedbo Hercules & Love Affair, se je zmotil. Namesto tega je dobil zbirko atmosferskih, a sporočilno in čustveno skrajno nabitih skladb. Če jim odvzamemo zven, šum in ritem sodobnosti, jih sicer lahko vtaknemo v dediščino kakšnih Bronski Beat, The Communards, Soft Cell in Yazoo. Predvsem pa je skozi 'Hopelessness' sodobni pop dobil še eno delo, ki dekonstriura in na novo piše zgodovino protestniških pop pesmi. Anohni se je skoznjo še enkrat več uspešno transformirala in nam sporočila, da je lahko brezupje še kako vitalistično in hkrati angažirana pozicija do sveta. Pa četudi lahko ob njej plešemo ali jokamo.