Raster-Noton, 2013

Tokrat predstavljamo Aokija Takamaso in njegov deseti dolgometražni izdelek v zdaj že „konkretnem“ desetletju delovanja. Po začetni zvestobi domači Progressive Form Japonec nekako od leta 2005 dalje svoje izdaje niza za vrsto zanimivih založb iz spektra elektronskih muzik. Začenši s proslavljenim Aokijevim sodelovanjem z vrhunsko vokalistko in zvočno raziskovalko Tujiko Noriko, ki so ga izdali pri FatCat Records, so se Aokijeve sicer ne ravno pogoste izdaje v zadnjih letih pojavile pri Commons in Stroboscopic Artefacts, njegov zadnji EP je izšel letos pri Svakt, že leta 2009 pa je odprl sodelovanje z velikanom založništva eksperimentalne elektronike – nemškim Raster-Noton, ki je izdal tudi danes predstavljeni album RV8.

Aoki je sodelovanje z legendarno izpostavo iz Chemnitza očitno vzel dovolj resno, da se je marsikomu zapisalo, da gre za usojen par. Vsi bolje obveščeni gotovo poznate dejstvo, da Raster-Noton skozi izbrane umetnike in izdaje gradi eno bolj močnih, prepoznavnih, bolj hermetičnio zalimanih zvočnih podob sodobnega glasbenega založništva, da pa ima ta aspekt njihovega delovanja tudi svoje kritike, da gre pri njihovih izdajah pogosto za glasbo, o kateri mnogi menijo, da meji na artizem namenjen samemu sebi ter da ustvarja nepotreben moment distanciranja od korenin ritmičnih elektronskih – plesnih muzik.

V tem kontekstu ni irelevantna nedavna izjava Marka Fella, ki je svoj album Mutistability leta 2010 izdal ravno pri Raster-Noton. Eden v zadnjem letu ali dveh najbolj pomembnih in vplivnih glasbenikov s področja eksperimentalnih elektronskih  glasb je svoj prispevek k nemški trdnjavi opisal kot prikrito devianten in subverziven – kot izjavo, ki šefom in stalnemu naboru umetnikov založbe pravi preprosto – „poglejte, saj vaš pristop je zanimiv, ampak – lahko pa bi poskusili tudi takole.“ Fell, ki je kljub svojim radikalnim glasbenim izvajanjem poznan po svoji formaciji skozi polnosrčne plesne vplive predvsem housa, ne zmore zlahka dojeti pogosto klinične slike, ki kot da bi se branila injekcije marsikomu nepogrešljivega „funka“ v svoj DNK.

Vendar zakaj sploh tu začenjati s citatom Marka Fella? Gremo naprej. Takamasa je že leta poznan po produkciji, ki je izpiljena do nivoja, ko ga ni komentatorja, ki mu ne bi pripisal briljantnosti, edinstvenosti in izstopanja iz vseh vrst sodobne produkcije. Zaljubljenost v detajliranost njegove digitalne sinteze, v njegov izjemen čut tako za melodiko z basom kot tudi za ritem pripelje celo do momenta, ko se zdi, da o njegovi glasbi ni mogoče reči drugega kot – oh, uau ... 

Ta moment je bil pri Aokiju v preteklosti zelo povezan tudi z močno intuitivno dostopnostjo njegovih privlačnih, čeravno ne kompromisno poenostavljenih zvočnih skulptur. Aoki torej nikoli ni kompromitiral „na-meji-IDM-a“ nujne kompleksnosti in vendar mu je uspelo vzpostaviti neposreden - „čuten“ stik s publiko, ki je, kot rečeno zgoraj – od čudenja zadeta s slastjo pomazala vse, kar je ponudil. Najboljša primera temu sta res prekrasna albuma Simply Funk ter 28. Slednji kot že omenjeno sodelovanje s Tujiko Noriko.

Zato je Aokijeva Notonovsko formalistična drža z novega RV8 kljub neoporečni privlačnosti po mnenju tukajšnjega recenzenta še ne popolnoma izdelana oziroma še ni dosegla konceptualne stopničke, ki ji očitno sledi. Komadi z RV8 so po vzdušjih relativno statične lekcije – ena po ena – mojstrsko in nazorno o tem, kako se gradi učinkovit ritmičen plesen komad. Zvoki so v zvestobi glasu založbe dokaj ogoleli, čeprav ne izgubljajo v detajlu, le celostna zvočna podoba je nekoliko bolj enolična. Ritmično je plošča eklektičen scenosled od energičnega proto-techna in 2-stepa do momentov hip-hopa in upočasnjenega globokega housa. Koncept plošče je dovolj pregleden že iz naslovov – RV8 namreč stoji za Rhythm Variations 8 oz. osem ritmičnih variacij na singularno perkusivno temo, vseh naslovljenih spet enako – Rhythm Variation ena skozi osem.

Ko se vrnemo nazaj k Marku Fellu in njegovim izvajanjem zadnjih let, zdaj lahko ugledamo paradoks, ki je oblikovan s pristranske perspektive, a gotovo relevanten znotraj smernic sodobnih eksperimentalnih proto-klubskih muzik. Ko Aoki  tehnični aspekt svojega mojstrstva digitalne zvočne skulpture zakoplje v koncept, ki se oddaljuje od intuitivne učinkovitosti, značilne za ritmične muzike od trip-hopa prek bolj aktualnih brejkanih urbanih slogov do večnega duha house glasbe; ko se torej od te intuitivne učinkovitosti s konceptom oddaljuje - tudi avtomatsko in logično nekaj izgubi. Naša teza tu je, da je neki trik, ki je te dni prisoten v brbotanju mnogih tako klubskih kot bolj outsiderskih muzik, ravno v poskusih konkretne integracije „funk“ momenta v bolj radikalne oblike, vendar integracije, ki mora v ta namen nekaj narediti na vseh straneh. Aoki Takamasa pa se na RV8 ukvarja predvsem s formo oz. svoj že izdelan zvočni izraz vstavlja v klinično dinamiko založbe Raster-Noton. S tem pa zgreši poanto. Z radikalizacijo forme se mora nekaj zgoditi tudi z zvokom in nato v stilu samem.  Kako pa in kaj – na to vprašanje vam Aoki tukaj ne bo odgovarjal. Je pa Japonec še vedno na vrhuncu svoje kiparske forme in album kljub vsemu skriva mnogo fantastičnih, lepih, zanimivih, barvitih, hipnotičnih in, ja – plesnih momentov. Na poslušanje ...