Crammed Discs, 2024

O francoski zasedbi aquaserge ste besedo ali dve morda že slišali pred časom, ko je sodelovala s kantavtorico April March. Letos je pri založbi Crammed Discs izdala svoj sedmi dolgometražni album La Fin de l'Economie oziroma Konec ekonomije.

Zasedba pri ustvarjanju ohranja značilni kitarski zvok, v katerem lahko slišimo nekaj inovacij, toda po drugi strani vztraja tudi pri elementih, ki delujejo. Podobno kot pri zasedbi mòs ensemble gre za morda nekoliko nostalgičen zvok, ki odmeva iz preteklega desetletja in mestoma zagotovo spominja na znamenite inovatorje Animal Collective ali na Tune-Yards, predvsem denimo v komadu Copychat. 

Kljub nostalgičnim trenutkom aquaserge ohranijo relevantnost s kontinuiteto, ne uklonijo se mimoletečim trendom sorodne indie glasbe. Z izjemo sintetizatorjev je glasba benda večinoma povsem organska. Strukturno se giblje od standardiziranih indie pesmic do bolj atmosferičnih žalostink. Produkcija albuma je izjemna, kar se pokaže denimo v komadu Amerikaine. Temu ime ustreza tudi po ustvarjenem melosu, ki se spogleduje z zvokom zasedb, kot je recimo Tortoise.

Zdi se, da začetni naboj, ki ga zasedba ponudi v prvi polovici albuma, proti koncu začne izgubljati zanos. Ne zgolj, da se skladbe umirijo v tempu, glasbenikom začne primanjkovati tudi zamisli, v katero smer bi še lahko zavili. Tako učinkujejo komadi bolj kot mašilo na albumu, ki bi ga lahko oklestili, zgostili in izdali kot izvrsten EP. Ko se opirajo na poznano, zabredejo v formulaičnost, ki je v takšni glasbi precej pogosta, vendar pa jim tega ne moremo zares očitati, kajti prav ta formulaičnost pogosto ustvari občutek stabilnosti, na katero lahko obesimo žanrske označbe. 

V primerjavi s francosko zasedbo Tombouctou so aquaserge v svojem bistvu veliko manj surovi, čeprav lahko poudarimo, da so prvi relativno nova formacija, medtem ko aquaserge delujejo že skoraj dve desetletji. La Fin de l'Economie nedvomno ni kakšen prelomen izdelek v diskografiji benda, je pa vendarle relevanten v širšem kontekstu francoske kitarske muzike, ki jo zadnje čase prestrezamo na Radiu Študent. 

S tem morda lahko pridemo tudi do lastne afinitete do kitarske glasbe, ki se v Franciji očitno še vedno bohoti s številnimi zasedbami, pa vendar k nam prihaja skozi prizmo morda obnovljenega globalnega ali pa vsaj evropskega zanimanja za kitarsko muziko tudi pri mlajšem segmentu poslušalstva. To lahko na domačih tleh vidimo denimo pri rastoči in razvijajoči se powerviolence sceni in koncertnih promotorjih, ki v svoje klube spet vse pogosteje umeščajo postpunk ustvarjalce. 

Če povežemo zbrane misli v snop, lahko zaključimo, da so aquaserge pripravili prav simpatično ploščo, ki ne bi izgubila veliko, če bi jo nekoliko skrajšali. Prav tako kaže, da francoske kitarske scene ne moremo kar tako odpisati, ne glede na to, kakšen glasbeni izbor slišimo v francoskih edicijah oddaje IndieRE. Aquaserge v trenutnih okoliščinah predstavljajo potencialno iztočnico za bookiranje na lokalnih serialkah in usmerjajo pozornost k pogosto spregledani sceni v okoliških evropskih državah.