Araki Records, Atypeek, Cheap Satanism, Day Off Records, Hidden Bay Records, Last Disorder, Poutrage Records, Permafrost, Pied De Biche Records, 2023

Če bi imeli ameriška zasedba Piglet in islandska umetnica Björk otroka, bi po vsej verjetnosti zvenel podobno, kot zveni francoska zasedba Tombouctou. Trio iz Lyona, ki ga sestavljajo vokalistka Lisa Cocrelle, kitarist Johanny Melloul in bobnar A.C., je v sodelovanju z devetimi majhnimi neodvisnimi založbami pred dobrima dvema mesecema izdal svoj drugi dolgometražec Tricky Floors.

Leta 2017 je izšel bendov prvenec Ceiling Coast, danes, šest let kasneje, pa s ploščo Tricky Floors ponujajo produkcijsko in aranžmajsko še bolj dodelano glasbo. Njihova nova muzika ni izgubila umazanosti, ki smo jo slišali na debiju, je pa zvok vokalov in kitarskih rifov sedaj veliko bolj prezenten in premišljen. Z vidika kompozicije so izjemno harmonsko razgibani, in sicer že od samega začetka albuma. Drugi komad, Watermelon snow, spominja na zgodnja dela St. Vincent, le da Tombouctou vanj vnašajo več odsekanih rifov v mathrockerski maniri, v komadu Fighters pa lahko slišimo daljni odmev Slintov ali pa denimo sodobnejših Black Country, New Road. 

Kljub specifičnemu zvoku bendove glasbe, ki za seboj hitro povleče številne žanrske označevalce, pa lahko na albumu slišimo nekaj oprijemljivo izvirnega. To je preplet raznobarvnega, širokega vokala Lise Cocrelle in razgibanih, ostrih in pogosto disonančnih rifov kitarista Melloula. Ne vemo, kako dolgo zasedba ustvarja v tej postavi, a od izida plate Ceiling Coast je minilo šest let, ta pretečeni čas pa se nedvomno odraža tudi v energiji zasedbe. Drži se je tisti šarm svojeglavosti, pomešan z dejstvom, da člani obvladajo inštrumente in tehnike znotraj polja ustvarjanja in da razmišljajo glasbeno. Prav tako je pomembno izpostaviti, da je trio sam po sebi skeletna formacija, kar pomeni, da kakršnekoli pomanjkljivosti v drži in sposobnostih posameznih glasbenikov težko zamaskirajo. Slišati je, kot bi imeli glasbeniki dodatne pare rok, aranžmaji so namreč izrazito polni in obenem uravnoteženi, odmerijo pa dovolj prostora tudi posameznim inštrumentom.

Zasedba izstopa tudi znotraj francoske scene, na kateri bi jih lahko primerjali s postpunk in indie zasedbami, kot sta precej bolj monotona benda Jessica93 ali Tisiphone. Tombouctou imajo dovolj glasbene širine, tehničnih sposobnosti in so hkrati ravno dovolj radovedni, da komadom vdihnejo divjo nekonvencionalnost. Prav takšno intuitivno poigravanje s pričakovanji poslušalca pa je še ena glasbena prvina, do katere se ne dokoplje veliko število ustvarjalcev. To bi lahko pripisali domišljiji, ki sega onkraj same replikacije določene zvočne ali formalne strukture, ki ji je znotraj družbe že predpisana okvirna vrednost. Čeprav ne gre za glasbeni eksperiment, zasedba še vedno ohranja dobro mero igrivosti in raziskovalnosti znotraj lastnega izraza. Uhajanje formulaičnosti, predanost glasbi in konsistentnost ideje, ne da bi bila ta ponavljajoča se, reciklirana ali dolgočasna, se zdijo trije atributi nove plošče teh Francozov.

Če je bil prvenec Ceiling Coast nastavek bendove vizije, so Tombouctou z aktualnim albumom pokazali cel spekter zmožnosti, ki bi lahko glasbenike premaknil onkraj regionalnih in državnih, morda celo kontinentalnih meja. Trio je s ploščo Tricky Floors namreč ustvaril docela zrel in kreativno zaokrožen izdelek, ki se ga drži pridih univerzalnosti, obenem pa ga močno zaznamuje posebna, samosvoja in igriva identiteta.