W.E.R.F. Records, 2024

Ljubiteljicam večjih zasedb z veseljem ponujamo poglobljeno analizo tretjega dolgometražca belgijskih mòs ensemble, plošče Pets & Therapy. Tako kot njihov zadnji izdelek je tudi aktualna plošča izšla pri založbi W.E.R.F. Records, ki se ponaša s številnimi sodobnimi jazzovskimi izdajami. Ime, ki vam je z založbe mogoče znano, je Don Kapot, trio, ki smo mu leta 2021 namenili enega od recenzentskih terminov.

Mòs ensemble s svojim zvokom zapolnjujejo marginalno vrzel znotraj širšega pojmovanja jazz muzike, tako da gojijo zelo dvoumen zvok. S tem si omogočajo širšo platformo za doseganje poslušalstva, promotorji jih namreč bukirajo tako za jazzovske festivale kot za splošnejšo koncertno linijo. Zvok zasedbe v veliki meri spominja na angloameriško postberkeley indie linijo 2010-ih, na zvok bendov, kot so Rubblebucket, Hejira in nenazadnje tudi Sufjan Stevens in Animal Collective.

V tem oziru zasedba ne ponuja ničesar izrazito inovativnega znotraj svoje nišne in širše glasbene linije. Kot za veliko drugih albumov danes bi tudi za ploščo Pets & Therapy zlahka rekli, da je izšla leta 2016 in da bi bila za tisto leto izredno fin izdelek. Album je daleč od tega, da bi bil slab, toda njegove vrednosti ne moremo najti v žanrski inovativnosti. Muzika je vrhunsko skomponirana in velika zasedba je izkoriščena v celoti. Plošča ima tudi nostalgično komponento, toda ne pustimo, da bi nam ta zameglila pogled. Na albumu so ustvarjalci morda povsem nezavedno uspeli ujeti srž zvoka določenega časa brez formulaične reprodukcije in poskusa posnemanja.

Izdelek lahko zato po eni strani razumemo kot zakasnelo nadaljevanje neke mikrožanrske linije, nadaljevanje pretoka izrazito milenijskega indie zvoka, ki se je rolal po mainstream radiih okoli leta 2013, v jazzovske derivate predvsem v večjih zasedbah. V zakup moramo vzeti tudi dejstvo, da se je medtem zgodila pandemija, zaradi katere je bilo prav večjim zasedbam onemogočeno konsistentno srečevanje. Posledica je bila tudi draginja, ki ima pomembno vlogo zaradi velikosti zasedbe. Orkestri in večji ansambli so bili namreč vedno dragi.

S tega vidika mòs ensemble deluje kot presenečenje in darilo. Z razigibano godbo kaže na velik kreativen potencial posameznikov in njihovo složnost v zasedbi, ki zahteva uravnovešenost posameznih elementov, da ne bi delovala prenasičeno. Hkrati pa kaže na izborjeno pot med povsem ukročeno indie folk muziko na eni strani in razsežnostmi osvobojene jazzovske godbe na drugi strani. Album Pets & Therapy lahko tako kljub dozdevni glasbeni naivnosti, igrivosti in lahkotnosti širše razumemo tudi kot vstopno točko v zahtevnejše poslušalske situacije.

Na podlagi povedanega lahko ploščo Pets & Therapy označimo za vrhunski izdelek, ki v tem trenutku nima veliko sodobnikov, vendarle pa predstavlja smiselno nadaljevanje metažanrske linije, ki bi jo morda še najbolje lahko označili za milenijsko. Vzdušje nekje v bližini Gotyeja, Mumford and Sons, The Tallest Man on Earth, komada Summertime Sadness in TV-serije Girls visi obešeno v senci novega albuma, tako da ni kremžljivo. Če so imeli bumerji rock in pank in generacija x novi val in grunge, imajo milenijci indie.

Recenzentovi nostalgični pristranskosti navkljub plošča predstavlja nadaljevanje predpandemijskega toka velikih kreativnih zasedb in je sam po sebi vrhunsko spisan in izvršen album, ki sega od hitrejših distorziranih plesnih ritmov do rahločutne psihedelije.