Samozaložba, 2014

V nocojšnji oddaji Tolpa bumov se tokrat prvič ukvarjamo z mladim kitaristom Aramom Bajakianom. Po družinskem drevesu je armenskega, po urbanem profilu pa njujorškega porekla, in kot je tamkaj česta navada, se v njegovo multikulturno dispozicijo močno vpleta tudi njegova etnična zgodba. S slednjo se je še posebej močno ukvarjal na svojem prvencu Kef, ki ga je leta 2011 izdal pri založbi Tzadik in na katerem je, če lahko tako rečemo, 'njujorkiziral' tradicionalne armenske motive. Ob njem je poleg violinista Toma Swafforda igral še basist Shanir Ezra Blumenkranz, stari znanec in član mnogoterih zasedb iz te muzikantske konstelacije. Preden je plošči Kef prisluhnil in jo pod okrilje svoje založbe vzel John Zorn, jo je Aram poskusil financirati preko spletnega množicanja. Tedaj to potem ni bilo potrebno, Kef je bil po izidu deležen tudi dobrega odziva, naš kitarist pa je vmes igral tako z Loujem Reedom kot s pianistko Diane Krall, ne gre pa pozabiti še Johna Zorna, Yusefa Lateefa, Jona Madofa, Malcolma Mooneya in mnogih drugih.

Ker si je Aram torej pridobil kar dostojen renome, in ker je na pričujoči plošči – poleg bobnarja Jeroma Jenninga - še en basovski težkokategornik, Shazhad Ismaily, je kar nekoliko nenavadno, da je morala pričujoča plošča iziti v samozaložbi. A iz tega ali onega razloga je do tega prišlo in album, naslovljen There Were Flowers Also in Hell, je hudo prepričljiv. Po svoje je komplement prvencu, ki pa se godbe loteva iz druge strani in izhaja iz bluesa, točneje, iz tega, kar blues pomeni za mladega Njujorčana novega tisočletja. V ta blues so že vtkani kitarski prijemi a la Marc Ribot ter Nels Cline, poleg izhodiščne dediščine glasbene kulture sužnjev pa je v njem že vgrajen potencial za vsakovrstne vplive vernakularnih godb iz vsega sveta, od Maroka do Bližnjega ter Srednjega vzhoda.

Vseeno pa lahko ljudski moment na tej plošči pustimo bolj ob strani, saj je njena daleč najbolj pomembna prvina rokenrol in njegovi odvodi. Gre za energično godbo, ki je koherentna ne glede na to, ali se zadeto zazira v doom metal, kot recimo na komadu The Kids Don’t Want To Sleep, ali pa nemara lagano žaga skozi Zornovsko prefrigan surf komadič Labor on 57th. Sodeč po celi vrsti komadov, recimo žurerskem štiklu Rent Party, je ta album tudi nadaljevanje dela zasedbe Ceramic Dog, v kateri po električnem basu prav tako žeži Shazhad Ismaily. Ta je prisoten vsaj toliko kot kitarist in po svoje ravno njegovo z distorzijo obloženo basiranje skrbi za koherenco in zaokroženost glasbe, ki ob vsem freejazzerskem kredu nikoli resneje ne skrene iz vsaj ohlapnih kalupov bluesa in rokenrola. Tako Velvet Underground kot Sonic Youth, oboji Aramovi mladostni junaki, so si privoščili precej več pobegov formi, ki jo pri večini komadov uokvirjajo približno štiri minute. V tem času igrive in razigrane skladbe razvijejo idejo, ki se večkrat kratkomalo izpelje skozi nažigajočo repeticijo. Ni pa to edini modus plošče. Requiem for 5 Pointz je ganljiva, čeravno kratka impresija, puščavsko cinematična in melanholično distorzirana a la soundtrack Neila Younga za film Deadman. Od sorodno zastavljenih balad, nekaterih po malem sorodnih zvoku Ribotovega solo albuma Silent Movies, velja izpostaviti še zaključni komad Slow Blues, kjer so vsi klišeji tega žanra izpeljani tako mojstrsko, da se v tistih slabih šest minutah povsem pozabi postmoderno zvočno okolje preostanka albuma. Ta se nemara res tu in tam ter še kje zazdi kot že mnogokrat slišan in prežvečen, a kaj, ko svojo špuro izpelje tako suvereno in prepričljivo, da se mimogrede dvigne iz množice zorn&ribotovskih epigonov.

Ob tem naj še dodamo to, da gre še vedno za komaj drugi avtorski album in da bomo tega glasbenika še precej srečevali. Prav verjetno še kdaj tudi na domačih tleh, kjer se je z zasedbo Abraxas nedavno oglasil v Mariboru, sveže pa bo te dni izšla tudi njihova nova plošča, naslovljena Psychomagia.