ARCA: Mutant

ARCA: Mutant

Recenzija izdelka
27. 11. 2015 - 19.00

Mute, 2015

 

Po letu odmora se venezuelski producent Alejandro Ghersi, znan predvsem pod vzdevkom Arca, vrača z novo dolgometražno izdajo, svojim drugim samostojnim albumom Mutant. Arca že od svojih EP-jev Stretch 1 in Stretch 2, izdanih pred tremi leti, velja za presenetljivo nadarjenega producenta, pri katerem se poslušalec lahko še prepogosto ustavi že pri sami kvaliteti produkcije. A poleg tehničnih veščin mu je pri njegovi karieri, ki vsebuje sodelovanje s Kanyejem Westom, FKA Twigs in Björk, nedvomno koristila tudi njegova sposobnost zelo iskrene introspekcije, ki jo je kasneje prenesel v bogat in dinamičen zvočni spekter. Nekaj, kar se zdi na albumu Mutant izraženo bolj kot kadarkoli prej.

Medtem ko se je pri njegovih EP-jih lahko še špekuliralo, s katerimi žanri upravlja oz. jim prinaša svežino, se njegov drugi polnopravni album od tega precej ali celo dokončno oddalji. Na Mutantu Arca z vsako skladbo postopoma razkriva svojo prostrano zmožnost ustvarjanja abstraktnih zvočnih kompozicij. A kar je verjetno najbolj drzen korak, je njegova občutna čustvena vpletenost v vsak trenutek posameznih skladb, ki se za povrh še zlijejo med sabo v dramatično plovbo, polno nepričakovanih dvigov in spustov. Arca je v enem izmed svojih intervjujev omenil, da s svojim delom skuša izoblikovati svojo alter osebnost oz. skuša skozi glasbo ustvariti novega sebe. Nekaj, kar je v njegovi glasbi skozi čas puščalo unikatni pečat in mu pomagalo pri odstopanju in opaženosti. Zato je mogoče čudno, da se je sedaj, ko je že vzpostavljen kot nepogrešljiv člen v razvoju elektronske glasbe, odločil za tako oseben in posledično težje dostopen album. Nekaterim dosedanjim poslušalcem njegove glasbe bi ta album lahko predstavljal nov dragocen vpogled v njegovo izražanje, medtem ko bi za druge lahko veljal bolj kot darilo samemu sebi.

Mutant v primerjavi s prejšnimi izdajami stoji nekako v kontrastu, saj se ne ukvarja toliko s poustvarjanjem sebe, temveč se osredotoči na razumevanje sprememb v lastnem sprejemanju sveta okoli in znotraj sebe. Zarad tega je album tokrat tudi mračnejši,

kot bi sicer od Arce pričakovali. Brez umetničenja in prikrite ali izzivalne lahkotnosti, kar je njegove prejšne skladbe pogosto spremljalo, se Arca pri Mutantu na videz popolnoma prepusti refleksiji svojega doživljanja, brez olepšav in brez jasnih odgovorov ali smernic znotraj skladb.

Kvaliteta albuma pa ne tiči le v intenzivnem podoživljanju občutkov, ki jih Arca na plati stresa iz izkušenj svojega življenja. Brez konteksta elektronske glasbe, v katerem njegova produkcija absolutno blesti, album ne bi bil tako zanimiv. Četudi je album manj orientiran h klubskim ritmom kot njegove izdaje poprej, je na Mutantu še kako prisotna surova energija klubskega ozvočenja. Zvočno je album, še posebej na višjih glasnostih, spektakel, ki navidezno za vsakim detajlom skriva več karakterja, kolikor ga je zmožno v danem trenutku zaužiti. A toliko kot je album vsebinsko močan, je tudi zalogaj kar se tiče preglednosti. Ni namreč preveč jasno oblikovan in včasih lahko izgleda kot poljubna zbirka ozvočenih osebnih vtisov. Prehodi med skladbami so fluidni toliko, kolikor so nepredvidljivi razpleti znotraj skladb samih. Tudi po več poslušanjih je težko predvideti razpoloženje za naslednjo frazo, kar pa seveda postane bolj razumljivo, če album vrnemo v kontekst Arcove introspekcije ter lastno negotovostjo v življenju, v različnih merah inherentno vsem ljudem.

Čeprav je Mutant verjetno Arcov najbolj dezorientirajoč proizvod do sedaj, ki bo zagotovo obstoječe poslušalce razdelil, je verjetno tudi njegov konceptualno najbolj močan izdelek, o katerem se bo kljub poznojesenski izdaji govorilo še najmanj naslednje leto kot o enem izmed definitivnih albumov 2015.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

zanimivo, kako nerodno politično korektna je pričujoča recenzija, glede na to, da se ves čas sklicuje na 'intenzivnem podoživljanju občutkov, ki jih Arca na plati stresa iz izkušenj njegovega življenja', 'na razumevanje sprememb v lastnem sprejemanju sveta okoli in znotraj sebe.' in 'prepusti refleksiji svojega doživljanja', a prav v ničemer ne izpove, da gre za izkušnjo gaya, ki temeljno seveda zaznamuje izpovednost pričujoče plošče in jo prav direktno nakazujecže v naslovu skladb, videu, itd ... aja sej res muska je sam muska, zvok pa samo zvok ...

... pa seveda jih stresa iz svojega, ne njegovega življenja (povratni svojilni zaimek). Arcove introspekcije, ne Arcine. S Kanyejem Westom, ne Kanyeom. Lektura, v glavnem.

zanimivo, kako politično korektne so recenzije na rš že res dolgo časa, tako dolgo, da so se te praznine navzeli že komentatorji. Sicer pa, can we move on from dolby digital sorround trailer jajčk?

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness