Me Saco Un Ojo Records, Pulverised Records, Seed of Doom Records, 2023

Vesolje je neskončno in prav tako neskončna je kreativnost modernega death metala. Tega tokrat zastopa kostariška zasedba Astriferous s prvencem Pulsations from the Black Orb, ki je izšel v treh formatih pri treh različnih založbah. Angleška založba Me Saco Un Ojo Records je izdala vinilke, Pulverised Records iz Singapurja CD-je, nizozemska založba Seed of Doom Records pa je poskrbela za izdajo bendove muzike na kaseti.

Astriferous je relativno nov bend, ki je glasbo začel ustvarjati leta 2018, najprej pa so nas prevzeli z dvema demo izdajama. Prvi demo Raise High the Scepter of Indulgence je klasična demo kaseta s surovo produkcijo in je izšla leto po nastanku benda, material pa je navdušil pristaše stare finske death metal šole. Na naslednji demo kaseti smo slišali posnetke z bendovih vaj, poleg teh pa so leta 2020 izdali še EP The Lower Levels of Sentience. Leto kasneje so ponudili še sedeminčni split z bendom Bloodsoaked Necrovoid, s katerim si delijo tudi člane. Že od prvega dema je Astriferous pod svoje okrilje vzela založba Me Saco Un Ojo, edina logična poteza, ki je sledila, pa je bila izdaja prvenca pri tej imenitni založbi.

Bendovo glasbo žanrsko zlahka opredelimo. Kot smo opazili že pri prvem demu, se glasbeniki navdušujejo nad finskim death metalom stare šole, zato tudi slišimo vplive klasičnih bendov zgodnjih devetdesetih let, denimo Demilich, Adramelech in Demigod. Če jih primerjamo z novimi bendi, pa nam seveda na misel najprej pridejo najbolj znani navdušenci nad finsko šolo stila Demilich, ameriška zasedba Blood Incantation, deloma pa tudi Kanadčani Tomb Mold, predvsem z njihovo zadnjo ploščo Planetary Clairvoyance iz leta 2019.

Pulsations from the Black Orb je plošča, ki najučinkoviteje doslej predstavi potencial benda Astriferous. Če smo iskreni, se koncept od prvega dema ni kaj dosti spremenil, opazimo le boljšo produkcijo albuma, za katerega so glasbeniki našli kompromis med dobrim posnetkom ter svinjskim in organskim zvokom. Slišimo vse inštrumente, dobro je izpostavljen železni zvok basa, ki nas navdušuje s subtilnimi finesami, kvaliteto pa bend izkaže tudi s kitarskimi rifi.

Če še nekoliko zabredemo v podrobnosti zvoka glasbe Astriferous oziroma v klišejske finese, si moramo priznati, da so kitare osredotočene na zvok švedske šole in tipičen zvok Bossovih pedal Heavy Metal. Ta barva zvoka je le niansa, a vpliv je očiten. Tu in tam slišimo tudi kakšen čisto klasičen kitarski rif stockholmske šole, toda Astriferous kolaž različnih prijemov starega death metala spretno sestavljajo v lastno obliko. Strukture skladb so dinamične, a po drugi strani tudi zelo klišejske, kar pomeni, da nas nič ne preseneti, čeprav so ideje dobre. Njihov death metal je predvidljiv, je pa zato tudi poslušljiv.

Pulsations from the Black Orb je tako všečna plošča, polna kvalitetnih prijemov in, iskreno, ob njej uživamo, pogrešamo le drznost, vendarle pa razumemo koncept, ki se ga bend drži. Zato te plošče tudi ne moremo oceniti kot slabe, glasbeniki namreč izpolnjujejo vse kriterije dobrega death metala, a bomo morali za presežek še počakati na kakšno drugo death metal ploščo, ki jih letos ne bo manjkalo. Ne glede na to pa je prvenec Kostaričanov dober. Ponudi vse, kar si želimo. Poteši našo žejo po kvalitetnem death metalu, kot našo žejo poleti pogasi en dober špricer, a ta žal ni pripravljen z butičnim vinom iz Goriških brd.