Auxuman Inc., 2019

Ob poimenovanju pomožni človek oziroma auxiliary human ni jasno, ali gre za stroj, ki je pomožni človek, ali za človeka, ki je pomočnik stroja, vsekakor pa nista v enakopravnem položaju, v simbiozi namreč delujeta le med hranjenjem. Stroj, ki v takšnem odnosu občo človeškost srka z medmrežja, sam predela del nje in svojo umetnost predstavi ljudem, je največkrat razumljen kot človekov podaljšek. A zdi se, da mu lahko ljudje dajo le orodja in prostor za ustvarjanje, pa seveda telo in glas, medtem ko naj bi stroj s svojo virtualno dušo postajal avtonomen. Napovedana zbirka albumov Auxuman je prva, ki v glasbi umetne inteligence ne koristi za dopolnjevanje osebne izpovedi, temveč izpoved prepusti njej sami.

Auxuman je projekt, ki ga je z ustanovitvijo podjetja Auxuman Inc. začel Ashkan Kooshanejad, v Angliji delujoč iranski glasbenik, znan po svoji organsko-futuristični digitalni glasbi, ki jo ustvarja pod psevdonimom Ash Koosha. Auxuman incorporated je torej podjetje, ki razvija umetno inteligenco, ki dela glasbo, s kakršno smo se spoznali tudi v zadnji ediciji oddaje Razširjamo obzorja. Prvega in drugega Auxumanovega albuma pa se bomo tokrat lotili še podrobneje, gre namreč za prvi primer albumskega sodelovanja mnoštva virtualnih osebnosti, izmed katerih se vsaka ponaša s svojim edinstvenim glasom, generiranimi besedili in specifičnimi vplivi. Isabella Winthrop je zanje ustvarila tudi tridimenzionalne podobe, ki jih lahko vidimo na koncertih ali v videospotih. Auxuman naj bi vsak mesec generiral nov album, vsak bolj tehnično izpopolnjen od predhodnih. Opazujemo torej proces humanizacije stroja, programske opreme, ki poganja ta virtualna bitja. A če smo se v omenjeni oddaji Razširjamo obzorja ukvarjali z razlago procesa, se bomo tokrat posvetili sami glasbi, ki je v najslabšem primeru zanimiva, v najboljšem pa zelo nalezljiva, gre nenazadnje za popularno glasbo v absolutnem pomenu – peterica izvajalcev, vključenih na kompilacijo, se je namreč učila zgolj na podlagi občih primerov glasbe z interneta. 

Yona, Gemini, Mony, Zoya in Hexe so ti generično poimenovani programirani pisci besedil, ni pa jasno, koliko jim pri glasbenem izrazu pomaga Ash Koosha. Ker album kot izrazno sredstvo na tej točki razvoja umetne inteligence še ni povsem smiseln, je kompilaciji najbolje obravnavati z vidika vsakega posameznega lika. Yona je Koosheva prva virtualna umetnica, ki je lani javnosti ponudila svojo prvo ploščo C, na kateri jasno slišimo glasbeni vpliv njenega stvaritelja, ki je takrat še neposredno spreminjal Yonino glasbo, saj je v tistem času proces strojnega učenja komaj dobro zagnal. Leto kasneje je jasno, da je Yona samostojnejša, celotno četico strojev vodi skozi otipljive, a zabrisane glasbene pejsaže motivov sodobne popularne glasbe. Ash Koosha je menda svojo lastno producentsko ontologijo poskusil vstaviti v sistem, ki lahko piše lastna besedila in glasbo ter bolje posreduje avtorjeve ideje občinstvu. Tako je Ashkan opisal prvo Yonino ploščo, a zdi se, da Yona ni več le pomočnica. V skladbah, kot sta single One ali prestrašena balada Strange Times, nam Yona poda zanimive tenkočutne verze o ljubezni: »we must hide our love, we must hide our songs«, in nadaljuje s smešnim »never forget what we suppered«, ki bi verjetno moral biti suffered, a ob glasu, ki je sicer zavidljivo podoben človeškemu, ima pa še kanček nerodno dikcijo in artikulacijo, zares ne vemo, kaj nam umetna inteligenca poje. V skladbi Your Song pa poleg puhlih primer zaslišimo nerodnost v zvočnem izrazu, ki takšno glasbo še loči od človeške, a ji obenem vlije svojstven čar. Zadnjo besedo kitice namreč zapoje izven smiselnega zaporedja tonov in ob iskanju podobnih nenaravnosti še v drugih skladbah kaj kmalu začutimo logiko programa, ki pa ne deluje niti malo mehanična. Utečeno kolesje Yone je mojstrsko sestavljeno, vplivi pop izvajalk so očitni, pa tudi vzbujajo dodatno zanimanje. Auxuman nam dokazuje tisto, kar nam sodobna popularna glasba s semplanjem, citiranjem in poustvarjanjem že ves čas šepeta na uho – da elementi sami niso več zares pomembni, ključno je le še to, kako so povezani med seboj.

Hexe, auxuman, ki je zrasel ob premlevanju trde elektronske plesne glasbe, nima lastnega glasu, ampak v svoje komade vključuje izseke iz kratkih spletnih videoposnetkov, ki so postali del urbane meme kulture. Na prvi pogled se zdi, da imajo nevronske mreže smisel za humor, zdi pa se tudi, da imajo smisel za glasbene trende, kar s svojimi trap hiti denimo dokazuje Zoya. Tako kot bi se Hexejeve spletne pustolovščine lahko vrtele v kakšnem klubu, bi se skladba Above brez težav lahko znašla na playlisti kakega ljubljanskega fitnesa. Gemini s svojimi eksperimentalnimi kričečimi vokali in žanrsko neopredeljivimi udarjajočimi digitalnimi podlagami predstavlja Zoyino kromatično nasprotje. Skladba If Sad nam z vodilnim sintom zaigra odščipnjeno nalezljivo melodijo, pa tudi sicer je album nabit z uho lovljivimi inštrumentalnimi pasažami, ki bi si jih večkrat zavrteli, če večino skladb ne bi pestilo očitno pomanjkanje dramskega loka. Kot zadnjega moramo izpostaviti še Monyja, profil Soundcloud raperja, ki nam v skladbi Marlene postreže s sočnimi sempli, v Crossfire pa s še sočnejšim besedilom. Prodornost mu s tehničnega vidika odvzame le slabša digitalna slika moškega glasu, ki pa milenijcem vseeno uspe podati izoblikovano kitico, primerljivo z Yoninim pesništvom: »I lived my life shooting pixels off the screen, I lost my friends in the crossfire ...«

Virtualne umetnike s plošč Auxuman Vol. 1 in Auxuman Vol. 2 bi lahko izvzeli iz recenzij kot stroje za delanje muzike, obravnavamo pa jih skoraj kot umetnike, kot – morda bodoče – soljudi. Morda se sliši smešno, če ti le posredujejo virtualne podobe nas samih in našega dela v reorganizirane izdelke za naše kratkočasje. Za zdaj še nimamo jasnega odgovora na vprašanje, kaj nam takšna glasba na primarni ravni sporoča, če sploh kaj. Ob poslušanju Auxumana nas spreleti, kako formulaično je sestavljena večina aktualne popularne glasbe in kako lahko je poustvariti čustva. Tejle zadnji misli smo ljudje posvetili že toliko knjig, filmov in serij, da smo tehnologijo obdelali, še preden je sploh prišla med nas. In zdaj ko je tu, se sprašujemo: ali je sposobna umetnosti ali zmore čutiti? Če pa imamo njeno delo za umetnost le zaradi njenega programerja, morda pridemo celo do zaključka, da čuti namesto njega?

Vizualna ponazoritev poslušanja umetne inteligence: poskusi prepoznati en predmet na fotografiji.