Glitterbeat, 2019

Nekaj posebnega in zelo privlačnega je na spajanju vplivov folk glasb in psihedelije, starega in novega, tradicionalnega in modernega. Iz prav posebnih, a v pravih kontekstih vendarle popolnoma logičnih razlogov, pa je nekaj še bolj posebnega tudi na spajanju tovrstnih elementov v specifično turški glasbi. Že najkrajša in najbolj bežna lekcija iz zgodovine namiguje, da je moderna turška država zgrajena ravno na takšnih principih. Atatűrk je v svoji revoluciji združil zelo bogato, heterogeno kulturno obličje nekdanjega središča sveta in jo skozi demokratski, sekularni ustroj približal Zahodu. Podobne tendence so v prejšnjem stoletju kazali tudi turški glasbeniki, alternativi posebej ljuba pa je turška psihedelija oziroma anatolski rock, gibanje, ki je svoj mah vzelo sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja in se nato vsakič znova prerojeno in obogateno vračalo na turški glasbeni zemljevid.  

Baba Zula je kolektiv iz Carigrada, ustanovljen leta 1996, ki je svojo verzijo anatolskega rocka še v prejšnjem tisočletju bogatil z dubovskimi in krautrock vplivi, do svetovne prepoznavnosti pa jim je pomagal tudi Mad Professor, ki je, mimogrede, ravno v petek gostoval v Ljubljani. Če smo že pri slovenski prestolnici - tu je bazirano še nekaj svetovno znanega. Namreč založba Glitterbeat, ki je Baba Zulo predlani povzdignila na nov nivo prepoznavnosti in z retrospektivno, zbirno izdajo XX napovedala prehod k bleščični znamki Chrisa Eckmana, s tem prehodom pa tudi svojo prvo ploščo po petih letih. V današnji Tolpi bumov obravnavamo Derin Derin.

Naslov plošče sicer v prevodu pomeni globoko, a vtis z začetka plošče pravi, da Baba Zula na njej ne bredejo posebej globoko in ne letijo posebej visoko ali v neznano. Če izdelek primerjamo z njihovimi prejšnjimi, gre za nadaljevanje preizkušene mešanice tako imenovane turške psihedelije, krautrocka in, v manjši meri kot doslej, dubovskih fragmentov. Vodja zasedbe Murat Ertel kvintet vodi skozi zanimivo albumsko pripoved, na poti katere v prvi polovici nastopa precej tradicije, petja in anatolske melodike, v katero nato skozi potek albuma dodajajo vse več kitarskega prženja in psihedeličnega rifovja, se oddaljijo od značilne poskočne ritmike in jo pomešajo z mantrično dubovsko hipnotiko. Baba Zula s počasnim, a konsistentnim grajenjem kompozicij, rišejo glasbene pejsaže, ki odsevajo tako zasnežena gorovja Male Azije kot metropolitanski značaj Istanbula, ki črpa iz vrste svetovnih glasbenih pojavov. Tako na primer od tripa komada Kervan Yolda naprej slišimo tudi kanček dubovskega spoken worda, ali repanja, kakor vam je pač ljubše, v ples sklepne skladbe Transcendance pa za trenutek vštric dubu spustijo tudi plesno-elektronski moment. Tako v drugi polovici albuma Baba Zula svojo pregovorno predvidljivost dodobra omilijo z izleti v manj mila glasbena prostranstva. Z zelo zanimivimi skladbami Kosmogoni, Kurt Kapma ter Transcendance, v katerih se do katarzične onemoglosti prepletajo zvoki distorzije kitare in ouda, ter zdaj manične, drugič mirne orientalske ritmike, album zaključijo po zgolj triintridesetih minutah oziroma ravno takrat, ko postane res zanimiv. 

A Derin Derin je vendarle vreden dobre mere hvale. Na račun bolj klasičnega, babazulovskega zvarka turške psihedelije, krauta in duba na začetku se nato njegovo nadaljevanje zdi zanimiva stopnička navzgor in korak v širino. Je raznolik izdelek, ki bo gotovo zadovoljil ljubitelje turške psihedelije, utrjuje pa tudi status benda med najvidnejšimi pripadniki tovrstnega glasbenega izročila. Kako Baba Zula zvenijo in predvsem, kako drugačna in bogatejša je izkušnja tega benda v živo, pa preverite 30. januarja, ko se bodo ustavili tudi pri nas, v ljubljanskem Kinu Šiška.