JeboTon, 2024

Vsak dan je dobro začeti z rutino, kot si jo vsak posameznik zastavi. In ker smo vešči vseh možnih pregovorov naših babic, ki pravijo, da jabolko ne pade daleč od drevesa, bomo današnji delovni dan zaključili z nečim močnim, mogočnim. Da bomo vključujoči tudi do vzhodnjaških kultur, lahko navržemo še pomembnost odprtja čaker, da vse štima po filozofiji hinduizma, pa morajo biti zdrave tudi korenine. Vsem bolj prisotnim na slovenskih tleh, ki se bavijo z bolj alkoentuziastičnimi filozofijami, je primerno natočiti tudi kak 0,3 prozornega domačega proizvoda, seveda z dobrimi namerami in z mislijo na ministrstvo za zdravje. Ta pridni pa lahko v domačo kuhinjo spustite kak opojni duh turške kave. V veselje vsem nam, etno Balkan hopa cupa žurerjem, bodo danes z nami Balkalar – ime, na katero slišita bend in naslov novoizdanega albuma.

Balkalar je na naših in hrvaških tleh precej prisoten bend, ki je starim mačkom že nekaj let dobro poznan in certificiran garant za dobro žurko. Spoznali smo ga na festivalih, primernih tej muziki, kot sta Kavč festival in Goulash disko, ter seveda na domnevno preminulem Plavajočem gradu. Toda kaže, da z vsako smrtjo res vznikne novo življenje, presenečenje v obliki albuma. Bend namreč slovi po izvrstnih koncertih, na katerih se drži etno žurerske pozicije in ne igra avtorskih komadov. Tovrstne glasbe je v spletnih kotičkih ogromno, tako da res ne potrebujemo nujno še kakšnega novega kletnega avdioizdelka, ki bo digitalno oplemenitil balkansko kulturno dediščino vsakdana, poganstva in geografskih čudovitosti. Ali pač? Kaže, da je bend miselno problematiko trga napadel na podoben način in se albuma lotil malo drugače. Ulični naredi sam zvok, ki smo ga pri bendu vajeni zaradi koncertnih izvedb, je zamenjala studijska produkcija z dodatnimi nasnemavanji posameznih delov in žlahtnenjem albuma z zajebancijami in norčijami z območja, s katerega se sliši balkanski zvok. 

Balkalar v svojem zvoku poleg zelo očitne geografske pripadnosti skrivajo svojo mladostno živahnost. Prvi pokazatelj te živahnosti je kakopak hiter ritem v komadih, ki zdaj tudi v vaše sobe prinese vonj rakije. Po drugi strani pa v komade glasbeniki vnašajo elemente, značilne za muziko mladine. Po vzoru kulturnih mešanic, ki postajajo na glasbenem trgu popularne, je komad Dimna Juda dober koktejl značilnih balkansko nabritih tamburic. Skupaj z našibanimi BPM-i drum'n'bass ritmov, seveda zaigranih samo na eno od verzij djemb, je dober primer, kako se uspešno prilagoditi z ADHD-jem prežeto mladino, ki ne premore koncentracije za poslušanje celega albuma sedemčetrtinskih ritmov. Prepoznavnim makedonskim ritmom se bend sicer nikakor ne izmika, še vedno bodo sovražniki lihih ritmičnih načinov večino albuma škripali z zobmi, toda Balkalar vsake toliko pokažejo, da pomislijo tudi nanje. 

Za rockerske duše denimo v komadu – kaj komadu, nadveleštiklu Niška Banja, konkretno nažgejo električno kitaro. Ob tem pa pokažejo še, da so iz najplemenitejšega testa, iz katerega bo nastal najboljši burek, ki ga je kdaj zvohal baščaršijski nos katerekoli religije. Tako naprej potujejo Balkalar v svojih balkanskih preprostostih. Album zaključijo s preprosto čudovitostjo Vuprem oči, medžimursko tradicionalno pesmijo, skoraj uspavako, s katero bodo že čez nekaj trenutkov poslušalstvo zvrnili v spanec. Za prikladnejši zaključek albuma in tudi te recenzije pa se album sklene z začetkom – diametralno nasprotje zadnji komad doživi z zadnjimi rifi, ko se obrne in konča s temo prvega komada. Lep prostor za filozofsko misel, da vsakemu koncu botrujeta začetek in vabilo k ponovnemu posušanju te čudovite plate. 

S koncem, začetkom in vsem vmes je trenutek primeren, da avtor zaključi govorni del te oddaje s kakšno prigodo s koncertov tega benda. V dveh večerih smo skupaj preživeli nekaj trenutkov iz oči v oči v razmerju med bendom in poslušalcem. Prvi se je zgodil pod plavajočim Snežnikom, enkrat v popoldanskih urah, ko je bilo sonce še bistveno previsoko za tovrstna rajanja. Publika se je v pičli uri tako prepojila z rakijo, da so prijateljstva vrela iz ljudi, na čudež vseh pa ni bilo pretepa … Podobno se je godilo tudi v Zagrebu, na enem od njihovih zadnjih špilov, skupaj s sorojaškimi prijatelji – člani kolektiva Jeboton. Rajanje se je razvilo v takšne razsežnosti, da je recenzent v brezglavem veselju vseh udeleženih končal s prebito ustnico, ki pa so mu jo v hitri odzivnosti vsi prisotni pomagali oskrbeti, spet, z rakijo in nekaj improviziranimi obliži. Za vse naslednje prigode in rajanja te skupine se lahko zleknete na kak kavč neznanca na prihajajočem Kavč festivalu. Karte so sicer razprodane, mogoče pa se kakšna še sprosti.

Balkalar v društvu prijateljev iz kolektiva Jeboton zraven filofaks brihtneža po imenu Porto Morto, funky šmekerčka Nemanje in Idema, razočaranega nad dejstvom, da čas teče in se ljudje pač staramo, predstavljajo vedno sproščenega in zadovoljnega prijatelja, za katerega nas sicer malo skrbi, kakšne bodo posledice nezdravih navad življenja, prepojenega s cigareti in močno žganico. Toda z vsakim korakom navduši s preprosto velikodušnostjo do življenja. Če je to trpljenje, pa naj traja. Zauvijek, Balkalar!