JeboTon, Mudri Brk, Nasty Cut Records, 2023

Antun Aleksa, občinstvu bolj znan kot Idem, je hrvaški kantavtor in multiinštrumentalist ter član zasedb Porto Morto, JeboTon Ansambl in Trophy Jump. Maja lani se je odločil podati tudi na solistično pot in vse zamisli ter zvoke, ki jih je ustvarjal skozi leta na relaciji Zagreb–Zlarin, povezati v grenko-sladek pop pank izdelek. 

Avtorjev prvenec je izšel na njegov trideseti rojstni dan in to mogoče niti ni naključje. Čas, ko nastopi oziranje na dosedanje življenje, razočaranje nad morda zamujenimi, spregledanimi priložnostmi in zapravljenim časom, je proslavil z albumom, na katerem kombinira lahkotnejše obdobje otroštva in nezadovoljstvo v svetu domnevno resnih, odraslih.

Njegov nabor subjektivnih stanj je hitro našel pot do poslušalcev, predvsem tistih, ki se lahko poistovetijo z njegovim položajem – generacijo, ki jo v teh prostorih od devetdesetih let spremljajo turbulentne spremembe. To možnost identifikacije in nostalgične trenutke Idem ustvari s prostodušnimi besedili o občutku ujetosti, ki je skupen njegovi generaciji, in z zvoki pop panka dvatisočih. Omenjena nostalgija se kaže v želji po begu v neke druge, brezskrbnejše čase in kraje, ki na albumu mesto najdejo v komadih ŠtetaŠtetaŠteta in Par Put Godišnje.

Čeprav bi iz povedanega lahko zaključili, da je album sentimentalno obžalovanje za dnevi, ko smo bili mlajši in se je vse zdelo enostavnejše in zabavnejše v primerjavi z današnjim časom, to ne drži popolnoma. Eskapizem v veliki meri definira album Poyy, toda Idem ni fatalist. V zatohli vsakdanjosti, sivini, ki je v njem in zunaj njega, se mestoma zdi, da glasbenik želi verjeti, da obstaja nekaj dobrega v znanem in da je ostalo še nekaj časa za zabavo in lenarjenje.

Precej enostavni, spevni aranžmaji s ponavljajočimi se rifi in utripi bobnov v sebi vsebujejo nesporen optimizem, vse skupaj pa prevzame okus najstniške tesnobe, ki kot takšna iz komada v komad oscilira med fatalizmom in entuziazmom. Vokal ni najmočnejša plat tega albuma v smislu razpona in nekih posebnosti. Je povprečen, toda ni zanemarljiv in predstavlja en nevtralen element, s katerim glasbeniku vendarle uspe prenesti občutke in stanja, ki jih ustrezno zveže z inštrumenti. 

Poyy je soliden plesni bedroom pop izdelek, iztržek avtorjeve notranje zmede, na katerem vsak komad diha neustavljivo naivnost. Idem se s prvencem uvršča v bogato balkansko alternativno sceno, vendarle pa iz nje ne izstopa v primerjavi z izjemno kreativnimi aranžmaji nekaterih drugih glasbenikov. Toda prav ta preprostost v vsakem pogledu se kaže kot pravo sredstvo za doseganje tega, kar je želel – glas otroka v telesu odraslega, ki skuša uravnotežiti vsa pričakovanja in negotovosti.