samozaložba, 2023

V Tolpi bumov potujemo na Hrvaško, kjer je na obalo samozaložbe naplavilo nov album Voodoo Beat, njegov avtor pa je balkanski psihedelični funk sceni dobro poznani Luka Šipetić oziroma nemanja. Če se je s Tarot Funkom loteval svojega notranjega sveta skozi vedeževalske karte, nato pa na Cosmic Discu iskal življenje po smrti, novi album predstavlja zaključek te ezoterične trilogije. Njen konec se prebuja v želji ponovne vrnitve v svet živih s pomočjo moči ljubezni. Sam avtor je med glavnimi viri navdiha naštel francoska filma Orfej in Črni Orfej iz 50. let prejšnjega stoletja. Tako bi brez dvoma lahko trdili, da tematski zasnutek spominja na antični mit o Orfeju in Evridiki. Zaljubljenec odrine v podzemlje, da bi nazaj med žive pripeljal ljubezen svojega življenja. Vendar pa se med valovi najrazličnejših barv in tonov tale štorija nekoliko zaplete. Glasbenik je namreč tokrat interes obrnil izven samega sebe v poduhovljeno muzo.

Začetni utripi albuma povzamejo preteklo potovanje skozi neskončni ocean vesolja. Nežni melodični spevi lesketajočih zvezd pa hkrati prinašajo vtis nove doraslosti. Psihedelični funk rock tokrat napolni predvsem z afriško-kolumbijskimi ritmi in karibskim dubom. Kot namigne že naslov, vplive v atmosferi najmočneje asociira z vudu kulturo, v kateri tudi najde svojo muzo, zunajzemeljsko svečenico. Tako v besedilih kot v sami glasbi najdemo veliko več gole in surove volje po združevanju najosnovnejših gradnikov z mimoidočimi partikularnostmi. Glasba se zanaša na gojenje čustvenosti, ljubezni, veselja in kliče po gibanju. Teme preteklosti zdaj niso več intelektualno obravnavane, temveč si z novo postavljenimi smernicami upajo zahajati v vode popolne čutnosti.

Nemanja se je že od samih začetkov močno opiral na starejše popularne žanre, katerih korenine se nahajajo zunaj severnoameriškega in evropskega zelnika. Vendar pa je že album Cosmic Disco nakazoval razvodenitev vplivov anatolskega rocka. Ta je bil za prve albume osnovna podlaga komponiranja, vendar tudi na novem albumu ostane nekoliko bolj v ozadju, center odra pa zavzemajo občasna pihala in širok nabor tolkal. Ravno s tem pa diskografijo puljskega glasbenika dopolni najbolj plesni album do sedaj. Od začetka do konca sončna atmosfera, hiter ritem in poskočne melodije sintetizatorjev gradijo izjemno zabavno mešanico melodij. Zdi se, da eksistenca tega albuma leži v svetu onkraj našega, kjer osnovni gradniki niso atomi in molekule, temveč ples.

Neredko se skladbam pridružijo tudi besedila, ki album globlje navezujejo na kozmično trilogijo. Zdaj ujet v mrežo smrti Nemanja kliče svojo ljubico, muzo, vudu svečenico, da se spusti v svet smrti in ga pripelje nazaj med živeče. Tako kot je nekoč Orfej poskusil iz podzemlja pripeljati svojo ljubljeno Evridiko. Vendar pa ima tako kot antični mit pripoved Nemanje tragični konec. Svečenica se zaljubi v hudiča, našega glasbenika pa zapusti v prepadu med svetovoma živih in mrtvih.

Ne glede na tragičnost melodijam in ritmu nikoli ne spodrsne. Sila disko gruva vseh 35 minut neumorno vztraja in vzpostavlja polemiko v razpoloženju posameznih komponent. Z igrivimi melodijami pa Nemanja prvič oživi svoje psihedelično zaspane vokale. Ne moremo reči, da kar naenkrat zveni, kot da bi jedel kokain z žlico, je pa avtorju uspelo najti razmerje, v katerem flegmatični vzdihljaji najdejo osmišljeno mesto. S tem se tudi oddalji od nedavno rastočega trenda šibkih, nežnih in zasoplih izpovedi, ki so postale nekakšna osnovna začimba vsakršne popularne glasbe.

Med to nabrito glasbo, polno poletnega sonca in romantičnih vzdihljajev, so vokali lep kontrast. Dodajajo trenutek mirnega diha, ki razbija konstantno napetost afriških tolkal. Ležeren, hlapeč glas je nežno povit v lasten odmev, harmonije sintetizatorjev pa podajajo ostrino, po kateri kliče plesni ritem cumbie [kúmbie] in afrokarbiski vplivi. Čeprav je te vplive vedno predelal v lastni stil, njegovi albumi nikoli niso vsebovali priredb starih pesmi. No, nikoli do sedaj. Predzadnja pesem albuma Euridikin Ples tako tematsko kot zvočno zaznamuje drugo polovico albuma. Vanj se tako v produkcijskem kot umetniškem pogledu popolnoma skladno vpenja v celoto plate, pravzaprav pa gre za inštrumentalno priredbo klasične pesmi Chong ban Kour Sne pevke Pen Ran iz Kambodže.

Takšna nova poteza bi lahko dala misliti, da se je glasbenik z leti polenil. Vendar pa potencirana količina nenavadnih elementov v zvočnem ozadju izpostavi še globlje osredotočanje na detajle. Voodoo Beat tako predstavlja enega tehnično najbolj dodelanih albumov diskografije Nemanje, za poslušalce pa seznam desetih pesmi, ki bodo po hrvaški obali odmevale celo poletje. Ob koncu plošče je slap afriških in azijskih vplivov zajezen, tolkala usahnejo v ozadje in poslušalce pogostijo rock rifaže, ovite v disko melodije. Tak odvod na albumu morda deluje nesmiselno. Preostanek albuma je namreč močno povezan z rdečo nitjo ritma ter zapakiran v izjemno poslušljivo in še bolj plesno celoto, ki je vredna vsakega poslušanja.