Matador, 2023

Francosko besedno zvezo déjà vu smo že vsi vsaj enkrat slišali, pa vendar poleg nje obstaja nekoliko manj poznan, toda sorodni izrek déjà entendu. Ta se namesto na oči navezuje na ušesa, gre pa za tisti občutek, ko slišimo nekaj, za kar smo skoraj prepričani, da smo slišali že nekje prej, a se ne moremo spomniti kje. Nekako tako bi lahko opisali zvok plošče Tracey Denim zasedbe Bar Italia.

Trojica, ki jo sestavljajo Nina Cristante, Jezmi Tarik Fehmi in Sam Fenton, se je prvih nekaj let svojega obstoja na vse pretege trudila okrog sebe vzpostaviti občutek mistične anonimnosti. Glasbeniki niso podali nikakršnega konkretnega intervjuja, na fotografijah s koncertov so vedno skriti za sloji filtrov. Pustili so, da o njihovem obstoju priča zgolj nabor EP-jev in krajša albuma Quarrel iz leta 2020 ter bedhead, ki je izšel leto pozneje. Njihovo enigmatičnost bi lahko razložilo dejstvo, da so glasbo sprva izdajali pri založbi World Music Label, katere ustanovitelj Dean Blunt je prav tako precej misteriozna pojava angleške podtalne scene. Preden so Bar Italia postali Bar Italia, sta Fehmi in Fenton izdala grunge štiklce v sklopu projekta Double Virgo, Cristante pa je ustvarjala in do neke mere še vedno ustvarja disociativne balade kar pod svojim imenom Nina. Združila sta jih prav sodobna londonska art pop skupnost in zadnji komad plošče Different Class skupine Pulp, po katerem si je trojica nadela ime.

Na svojih prvih izidih se je bend umaknil kakršnikoli produkcijski vrednosti in svoje komade izdal kot odseke demonstracijske kvalitete. Šele s ploščo Tracey Denim, s katero so se preselili tudi na založbo Matador, lahko prvič govorimo o dodelanem zvoku, zahvaljujoč tudi producentskim sposobnostim Marte Salogni, ki ji je trojica zaupala zvočno podobo. Ta še vedno ostaja precej minimalna, slišimo pa lahko izrazito toplo kitaro, sprogramirane bobne, na nekaterih komadih imamo celo privilegij, da nas doseže kakšna basovska linija. Še redkeje nas preseneti kak sempl iz sintetizatorjev. Inštrumenti naredijo prostor izmenjajočemu se dialogu med moškim in ženskim vokalom. Priča smo temam o osamljenosti po razpadlem ljubezenskem odnosu, izgubljeni identiteti in ostalih čednostih zgodnje odraslosti. Tracey Denim je posedanje v kavarnah v svoji lastni družbi po dejtu, ki je splaval po vodi, in hitra hoja v jesenskem mrazu z rokami, globoko zakopanimi v žepe.

Ko poslušamo ploščo, imamo občutek, da smo te skladbe zagotovo nekje že slišali. Vendar kje točno? Morda med baladami britpop zasedb devetdesetih, morda med raziskovanjem otoške shoegaze in dream pop scene ali pa celo na neki naključni radijski postaji leta 2005. Bar Italia lepo spletejo zapuščino britanske kitarske linije in jo zavijejo v nostalgični paket. Nekateri kritiki so jih pavšalno vrinili tudi v moment vrnitve britanskega postpanka, toda glasba trojčka je precej oddaljena od pompoznosti in tehnikalij sodobnih zasedb, kot so Shame, Squid in Black Country, New Road. V nasprotju z njimi je glasba benda Bar Italia motna, iz nje seva hlad, hkrati pa skladbe zaradi svoje preprostosti ostanejo v ušesih.

Še najbolj črviva v tem smislu je zagotova skladba Missus Morality, ki se s preprostim melanholičnim rifom razcveti v speven emački refren. Tu je še komad NOCD, ki bi lahko bil zaradi triphop beata mirno del albuma Lushlife skupine Bowery Electric. Komad Friends, na katerem pretežno prepevata Fehmi in Fenton, pa zveni kot rock hitič v stilu benda Blur. Čar plošče je ravno v tem, da tudi če zaradi svoje zadržane preprostosti morda sprva zahteva več poslušanj, poslušalca poteši s prijetnimi melanholičnimi vižami.

Bar Italia so z letošnjo ploščo hitro dobili prepoznavnost in tudi precej odobravanja. Svojo zgodbo pa so tudi hitro nadaljevali, ko so po Tracey Denim v drugi polovici leta predstavili še eno ploščo, ki nosi naslov The Twits. Ker ta album ni osrednji predmet tokratne Tolpe bumov, a je zaradi svoje svežine vseeno relevanten, mu lahko namenimo nekaj besed. S ploščo The Twits je očitno, da se je bend zasidral v luftarski indie, prav tako pa tudi lirično nadaljuje téme izgubljenega krmarjenja skozi življenje po razhodu dveh oseb. 

Izkustveno doživetje obeh, sestrskih plošč se zaključi z enim od priljubljenih eksistencialnih vprašanj po poslušalčevi izbiri. Lahko bi trdili, da leta 2023 ne potrebujemo albuma, ki se zdi zadovoljen s tem, da bi se naknadno uvrstil v zbirko plošč arhetipskega luzerja iz sredine devetdesetih let. Vendarle pa tiči nekaj svojevrstnega v tem, da imamo tako globoko zakoreninjen občutek, da živimo v trenutku (kulturnega) malodušja. Vse to smo slišali že neštetokrat, a se bomo prav zagotovo vedno znova vračali nazaj po še več.