Warp Records, 2023

V kanonu sodobne britanske kitarske alternative je v zadnjih letih gručica navdušujočih skupin izdala lepo bero albumov. Ti so žanru dali eno rednih poštenih prevetritev, ki pa je s sabo prinesla barvitejšo paleto kreativnih idej kot ob prejšnjih prenovah. Londonska skupina Squid je kot ena od najbolj opevanih predstavnic tega vala mešala mineštro različnih zvokov, nepričakovanih obvozov in napadov hrupa ter z izdajo plošče Bright Green Field postavila visok standard za svoje sodobnike in lasten repertoar. Sedaj imamo pred seboj drugi album benda, ki so ga glasbeniki neučakano začeli snovati že med koncerti ob izdaji debija, nato pa so ga z izkušenejšimi prsti in modrejšim pogledom ovekovečili v osmih pesmih na plošči O Monolith.

Plošča je bila napisana in posneta v ruralni Angliji, v legendarnem studijskem kompleksu Real World Studios Petra Gabriela. Zeleno, tradicionalno okolje stvaritve je prispevalo k spiritualnemu priokusu glasbe – ta je sicer zgolj napol iskren, saj je glasbeni poskus dotikanja višje prezence mestoma prekinjen z neučakanim cinizmom besedil in kontekstualno protismiselnimi vložki melodij. Dejstvo, da so imeli na razpolago obsežen studio s praktično brezmejnim naborom opreme, je nedvomno pripomoglo k stilistični usmeritvi plošče. Squid so v svoje lovke ujeli precej več različnih inštrumentov, efektov in produkcijskih komponent kot na prvem albumu. To jim je omogočilo, da so lahko razvili glasbene ideje in jih ovekovečili v polni zasnovi, kar lahko slišimo v bogati zvočnosti komadov, kot sta Swing (In a Dream) in The Blades. 

Mantrični ritmi in jadrajoče ječanje kitar v veliki meri služijo kot kulisa za besedila pevca in bobnarja Ollieja Judgea. Melodije in soglasja so bolj razviti, vokal in inštrumentacija pa bolj uglašena. Glasbeniki osnovno nit komadov razvijajo in iz nje pletejo bogato tapiserijo ruralne idile – z njeno skrivnostno pripovedkarsko tradicijo, to pa prepletajo z aktualnimi družbenimi tematikami, denimo s temami policijskega nasilja, občutka osebne odtujenosti in refleksije o tisti napol cinično idealizirani zgodovini. V sami glasbi lahko slišimo tako progresivne sodobne ideje, ki jih bendi nove britanske kitarske scene tako radi furajo, kot tudi folklorni pridih in vpliv progrocka, ki so ga pred desetletji snovali njihovi predhodniki. Po tematiki komadov in Judgeovem posodobljenem pristopu k pisanju lahko ugotovimo, da je bil nekakšen blueprint  prihodnosti ustvarjanja skupine denimo že komad Narrator s prvenca. Slednji je namreč z narativnim, personaliziranim besedilom predložil standard skrivnostnosti in niansiranega načina izbiranja besed in prispodob, ki so v besedilih na plošči O Monolith nadgrajene.

V neposrednosti je naivnost, O Monolith pa brezkompromisno misijo, kot je bila plošča Bright Green Fields, zamenja za daljše premisleke in samoizpraševanja, a z občasnimi izbruhi mladostne ihte, že spoznane na prvencu. Lahko bi sklepali, da je bend modrejši, vsekakor bolj izkušen. Podoben korak v stilu muzike so recimo naredili že njihovi scenski kolegi Black Country, New Road med njihovima prvima dvema ploščama. Pisec Ollie Judge tokrat v sebi vidi več materiala kot v okolici, frustracijo in indignacijo nad družbo in sistemom pa parira z lastno kritiko in neprepričanostjo v svoj nazor in celo svoj razum. Album morda zaradi širokega nabora tematik in občasnih izletov v spiritualne pejsaže skladateljske palete trpi za mankom kohezivnosti in občutka celote, vendar to daleč odtehta s pisanostjo inštrumentacije in lahkotnim, kreativnim pristopom k pisanju komadov, kar vodi v subverzijo klasičnih idej o alternativi in v prevzemajočo poslušalsko izkušnjo.