Samozaložba, 2018

V tokratni ediciji Tolpe bumov se posvečamo novi izdaji vsestranskega zagrebškega glasbenika Adama Semijalaca, čigar prepoznavnost je vezana na njegov projekt Bebè Na Volè. Ustvarjalec filmske glasbe in nekdanji član rock grunge tria Gloft trenutno deluje kot one-man-band ter se v sklopu tega spogleduje primarno z bluesom, a mu dodaja prvine folka in indieja. Njegov poseben in progresivnejši pristop do bluesa je bil opažen že pred štirimi leti, ko je na albumu Time Of Great Depression predstavil izbor svojega dotedanjega opusa, z novim albumom Hate Is A Wonderful Thing pa postaja eden najzanimivejših solo glasbenikov v regiji v omenjenih glasbenih stilih.

Kot prva opaznejša komponenta Adamovega ustvarjanja se izpostavlja njegov vokal, ki spominja na Chris Cornellovsko surovo interpretacijo, kar glede na grungersko obdobje tria Gloft niti ne preseneča. Po drugi plati pa glas še bolj prilagaja Jeff Buckleyjevski nežnejši soul variaciji. Obe različici sta prikladni za dva načina lotevanja se ubesedovanja raznolikih intimnih situacij v angleščini, kot sta ljubezen in negotovost, po drugi strani pa posredno v besedilih vključuje tudi širše družbene teme. Adamov ključni inštrument pa je seveda kitara, s katero proizvaja po večini preproste melodične riffe, ki jih na momente obogati z efekti in bluesu značilnim slide načinom. Z izjemo balad svojemu zvoku doda še porchboard bas, to je ozvočeni deski podoben inštrument, po katerem se udarja z nogo, ki deluje kot ritmični in basovski dodatek.

Novi album seveda vključuje vse naštete komponente glasbenika. Zbir krajših dvanajstih skladb se razteza od mirnejših in nežnejših oblik izpovedovanja tudi do odločnejših eskapad, plošča pa se izpostavlja tudi kot zelo dober zvočni izdelek, kljub temu da gre za doma snemano DIY-produkcijo. V album nas uvede eden lepših oziroma zanimivejših komadov Never Got Over, nabit z emocijami in z učinkom indie elektronike ter posledično skorajda zasvojljivim poplesavajočim efektom. Zasvojljiv pa ni zgolj ritmični moment, temveč skladba v celoti z melodično temo in ekspresivnim vokalom, ki kliče po statusu najbolj predvajane skladbe na albumu.

Nadalje se album umiri z balado Dogs And Horses, ki temelji na zvokovni ekspresiji Bona Iverja ter na indie folk momentu tako v preprostem instrumentalu kot v subtilnem falzetnem vokalu, nato pa ploščo prekine prvi izrazito blues rockovski moment. Free Me je spet udarnejši del novega albuma Bebè Na Volè, še bolj kot zvočno udaren, pa je mračnjaško zajeban in besedilno introvertiran, saj obravnava posameznikovo ujetost in na nek način omejenost s psihičnimi travmami, še posebej s smrtnostjo. Album se nato spet umiri s Shaped Me, nekako izmenično med baladami in glasnejšimi momenti pa se zgodba nadaljuje vse do zadnje skladbe.

Med bolj izstopajočimi skladbami se izkaže še Die On You zaradi vmesnega pojava harmonike in bolj balkansko orientalskih prvin ter komad Gun, ki po bolj starinskem prizvoku prav kliče po ameriški bluesovski tradiciji ter bodisi nekem vestern obračunu bodisi petju po delu na plantažah. Vendar, kljub temu da je ključno stičišče albuma blues, ta v celotni zvočni podobi ne prevlada, temveč Bebè Na Volè s folkovskimi in indie spremembami blues sodobno preoblikuje. V tem kontekstu dobimo dvojno zadovoljstvo. Kot prvo je univerzalen blues, ki mu kljub dolgoletni iztrošenosti še vedno vsaj nezavedno sledimo, kot drugo pa zaznamo vsaj neke novitete k temu stilu. Slednje gotovo vsem poslušalcem ne bo velika posebnost, prav tako se zna kdo naveličati konstantne dualnosti med mirnejšimi in udarnejšimi skladbami že nekje na polovici albuma, a vendarle gre za soliden in izstopajoč izdelek trenutno v regiji.