Strut Records, 2022

Medtem ko se tiste bolj lukrativne veje popularne glasbe v najširšem pomenu besede svoje preteklosti spominjajo tudi tako, da na koncertne odre postavljajo holograme preminulih glasbenikov, se tiste glasbe, ki jih imamo navadno za kreativnejše, svojih velikanov spominjajo na manj grotesken način. V mislih imamo predvsem nenehne predelave in reinterpretacije del slavnih prednikov. Tukaj nemara prednjačita klasična glasba in jazz, ki se vsak po svoje lotevata kanoničnih del in ustvarjalcev. Medtem ko so klasičarji vezani na zapisane partiture ali – pri novejših delih – na posnetke, pa je pri jazzistih veliko več svobode, saj so predelave, pri katerih je poudarek prav na odstopanju od izvirnika, del jazzovske zgodovine že od samih začetkov.

Tovrstne izvirne interpretacije jazzovskih standardov so povrhu praviloma nadgrajene z improvizacijo – še eno stalnico zgodovine jazza, zato ne bomo veliko zgrešili, če povemo, da ima v jazzu poklon starim mojstrom v obliki predelave njihovih skladb prav posebno, častno mesto znotraj repertoarja posameznih glasbenikov. Drug način poklona starostam najdemo v rabi njihove poetike ali sloga igranja kot odskočne točke, vira navdiha, iz katerega glasbeniki črpajo pri ustvarjanju popolnoma novih skladb, ki se tako ali drugače navezujejo na zapuščino določenega jazzerja. En tak album predstavljamo v tokratni oddaji. Gre za delo Symphonic Tone Poem for Brother Yusef, ki ga podpisujeta Bennie Maupin in Adam Rudolph. Prvi je pihalec, tudi sam starosta, ki je leta 2020 dopolnil osemdeset let. V zgodovino jazza se je vpisal kot eden od glasbenikov, ki je soustvaril Bitches Brew, prelomni album Milesa Davisa. Drugi, Adam Rudolph, pa je tolkalec, ki je več kot dvajset let igral z »bratom Yusefom«, ki mu je album posvečen. Gre, kajpak, za ameriškega saksofonista in flavtista Yusefa Lateefa, ki je živel med letoma 1920 in 2013 in se proslavil z združevanjem jazza in prvin tradicionalnih, predvsem orientalskih glasb.

Lateef, ki nas je v okviru Ljubljanskega jazz festivala leta 1980 obiskal s svojim kvartetom, je obvladal še oboo in fagot, kakor tudi vrsto tradicionalnih glasbil, kot so bambusova piščal, arghul in koto. Vzhodnjaške glasbe Lateef ni preprosto prilagajal za jazzovske okvire, marveč je iz nje jemal tako načela zgradbe in aranžiranja kakor tudi melodijske in ritmične vzorce ter, kajpak, tradicionalna glasbila. Že naslovi albumov iz začetnega obdobja s konca 50. in z začetka 60. let prejšnjega stoletja namigujejo na naklonjenost zvokom Vzhoda in tistemu, čemur danes pravimo glasbe sveta: Prayer to the East, Eastern Sounds, Jazz 'Round the World ali Other Sounds. Slednji naslov še kako ustreza početju Maupena in Rudolpha na pričujočem albumu, ki sta ga ustvarila ob stoletnici Lateefovega rojstva po naročilu Angel City Jazz festivala v Claremontu  in jih kasneje posnela v studiu ter letos objavila na albumu.

Te »druge zvoke«, ki se na albumu razvijajo skozi njegovih pet glasbenih stavkov, družno ustvarjajo številna glasbila in njih permutacije, od brenčanja elektronike prek čebljanja večidel nerazločnih človeških glasov do hipnotičnih tolkalskih ritmov, na katere se praviloma počasi začne privijati pihalska linija, ki pa nikoli ne prevzame vodstva, pač pa te različne sloje in podsloje venomer razume kot enakopravnega soglasbenika. Album se začne iz fade-outa, zvoki kot bi prišli od nikoder. Vzbrstijo iz tišine v vse bolj otipljivo navzočnost, ki poslušalca spričo večslojnosti vabi k skrajno zbranemu poslušanju. Različne skladbe, čeprav temeljijo na isti skladateljski podstati, krasijo različni poudarki; ponekod je zaradi elektronskega drona ali zvončkljanja gongov začutiti okruške indijske klasične glasbe ali orkestra gamelanov, drugod nas bolj svobodnjaške, a vedno v osnovi meditativne in introspektivne pihalske linije odpeljejo k spiritualnim jazzovskim poljanam.

Stavki si ne sledijo nujno v neki zamišljeni pripovedni ali zvočni liniji, in tudi v tem je moč albuma. Četrti stavek je, denimo, precej frenetičen, nemiren, poln piskajočih in šumečih zvenov, z neutrudnimi ritmi v ozadju in sinkopiranimi činelami ter z nametanimi drobci nerazločnih besed ali, bolje rečeno, zlogov, mrmljanja in šepetanja. Na momente deluje kot soundtrack za kako neodvisno znanstvenofantastično grozljivko, katere strašljivost temelji na nočnih morah ali nemirnih sanjah. Gre za nenavaden, a pravšnji uvod v sklepni stavek, po duhu in zvenu precej drugačnem od prejšnjega. Začne se z zateglimi pihalskimi linijami, odmevajočimi ritmi, kakor da ritualnimi vzkliki in skrivnostnimi zvončkljanji, kar ustvari ozračje mističnosti in negotovega pričakovanja.

Čeprav album podpisuje tandem, je zvočna tekstura tako bogata, da bi na prvi posluh kakšen neveden poslušalec pomislil, da gre za veliko večjo zasedbo. Zasluga za tak vtis gre predvsem Rudolphu, ki skrbi ne le za elektroniko, temveč tudi za nasnete človeške glasove in seveda svoj zavidljivo širok nabor raznolikih tolkal in zvočil, med katerimi najdemo tudi gonge in kalimbe. Rudolph sicer poudarja intelektualni proces, ki je v ozadju albuma, a hkrati izpostavlja pomen intuicije. »Pri intuiciji mi je všeč to, da za seboj briše lastne sledi,« pravi, in dodaja: »gre za edinstveni trenutek; ne moreš se vrniti in ga znova ustvariti«. Muzičista sta se nedvomno izjemno ujela, ujela pa sta tudi omenjeni edinstveni trenutek, kajti njuna glasba brsti od izjemno navdihnjene izvedbe, številnih zvočnih in aranžmajskih invencij, sugestivnih okraskov, zapeljivih melodij in ritmov, ki kar vabijo k vedno novemu poslušanju albuma.