Big Thief: Two Hands

Big Thief: Two Hands

Recenzija izdelka
16. 12. 2019 - 19.00

4AD, 2019

 

Mojstrovina iz Brooklyna
 / 14. 9. 2016

Potem ko se je leta 2016 brooklynski četverec Big Thief skoraj kot iz lufta manifestiral na glasbeno sceno z obetavnim prvencem Masterpiece in leto kasneje nadaljeval s solidnim diskografskim nadaljevanjem Capacity, je že izgledalo, kot da imamo na obzorju še en izredno soliden indie bend s pogosto folk navezo. A njihov letošnji kreativni output je porušil vsa pričakovanja. V začetku leta so Big Thief ponudili eterično mojstrovino U.F.O.F., ki nam je na Radiu Študent spolzela skozi prste. Z začetkom oktobra pa so nam Big Thief na srečo dali novo priložnost s še eno, bistveno drugačno in v nekaterih pogledih celo še več fascinacije vredno ploščo Two Hands.

S pripravljanjem albuma Two Hands so Big Thief začeli zgolj nekaj dni po končanem snemanju predhodnika. Ekipa se je premestila iz studia v Washingtonu na drugo stran Združenih držav v legendarni puščavski studijski kompleks Sonic Ranch, ki stoji v neposredni bližini južne meje z Mehiko in tamkajšnjega zloglasnega zidu. Geografski premik je spremila tudi sprememba v pristopu k samemu procesu snemanja. Klasično nasnemavanje in razno studijsko čarovnijo so opustili v korist tako rekoč snemanja bendovega skupnega igranja v živo. Prav v tem premiku leži tudi glavna razlika, ki se pojavi med obema letošnjima ploščama. Za razliko od U.F.O.F., Two Hands ni eteričen ali prelep v klasičnem smislu, je namreč surov izdelek, prej je prelep v smislu avtentičnosti in obvladovanja pesmopisja oziroma izvedbe.

Celotna plošča funkcionira predvsem zato, ker gre za četverec odličnih glasbenikov, ki igrajo skupaj že tako dolgo, da so do potankosti spoznali razne idiosinkratizme drug drugega. Navsezadnje nedvomno pripomore tudi dejstvo, da so vsi člani zasedbe Big Thief obiskovali prestižno glasbeno univerzo Berklee. A njihovo na tak način pridobljeno akademsko znanje ne deluje kot bergla ali ovira, temveč predvsem podpira njihovo razumevanje glasbene zapuščine ZDA, takšno razumevanje, kakršnega so svojčas izkazovali tisti zgodnji folk rock izvajalci, seveda Neil Young ali Bob Dylan. To sicer ne pomeni, da je glasba Big Thief zares podobna Youngovi ali Dylanovi, temveč predvsem, da je zgrajena na primerljivih temeljih. Zavedajo se tiste pristne americane in tega kako z njo prepojiti svojo glasbo. Rezultat je brezčasna plošča, iz katere se kar cedi talent.

K brezčasnosti bendove nove glasbe sicer pripomorejo tudi besedila vokalistke Adrianne Lenker, ki z odličnimi prispodobami čara prizore, s katerimi se zlahka poistovetimo. Eden boljših primerov njenega obvladovanja besedilnega izraza je single s primernim naslovom Not, v katerem Adrianne z zanikanimi stavki nazorno nariše ravno obratno sliko pozitivnega izrekanja. Njeno petje se na celotni plošči nahaja nekje med vokalnimi registri, drsi enkrat v enega, drugič v drugega, enkrat šepeta v mikrofon, drugič se dere. Pri že omenjenem komadu Not smo prav z njenim vokalom priča enemu izrazitejših surovejših momentov že tako surove plate. Komad se počasi stopnjuje v intenziteti, nakar v točki izrazitega krešenda, pred inštrumentalnim pay-offom, Adrianne opusti vso kontrolo nad svojim glasom, podleže nagonu prvinskega vpitja.

Kot smo omenili že na začetku, so Big Thief ploščo Two Hands posneli bolj ali manj v živo in enako so zajeli tudi večino vokalov, kar je na trenutke tudi očitno, ko ujamemo različne nenačrtovane zvoke iz prostora. Ti se seveda vključijo povsem nemoteče oziroma celo zelo dobro služijo splošnemu ambientu plošče. Lahko si bi celo predstavljali, da je ta dimenzija posnetkov dodana umetno, z namenom. Po zvenu in konec koncev tudi strukturno, album resnično stoji. Vse je na svojem mestu. Glavne melodične kitarske linije pretežno predvsem podpirajo ritem kitaro in s tem učinkovito tvorijo vsoto celote v kombinaciji z domiselno ritem sekcijo klasičnih bobnov in bas kitare. Brez dvoma na plošči slišimo tudi izredno premišljeno in aktivno zmernost in pozornost vključenih glasbenikov na širšo sliko benda. Big Thief so tako tesno povezani v svojem glasbenem ustvarjanju, da si je prav težko predstavljati, kako se eden drugega sploh zmogli najti.

Če so Big Thief leta 2016 nakazali, česa so zmožni, so to letos več kot potrdili. Z dvema tako različnima, a v isti meri odličnima albumoma so demostrirali dva svoja različna obraza. Prelepo in zračno ploščo U.F.O.F. so zdaj podkrepili še s prizemljenim in surovim Two Hands. Vektorjev prihodnosti, v katere se bi iz točke tega trenutka lahko usmerili dalje, je veliko ... Morda bodo še naprej plavali v etru prestižnega indie rocka svojih predhodnih izdaj ali pa bodo pisali nadaljnjo glasbeno zgodbo americane s plošče Two Hands. Navsezadnje pa je smer nepomembna, Big Thief namreč znova in znova dokazujejo, da so mojstri pesmopisci, in ko komadi v osnovi delujejo tako dobro, je vse ostalo drugotnega pomena.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.