BIG THIEF: MASTERPIECE

Saddle Creek, 2016

Nomen včasih res je omen. Denimo v primeru Brooklynčanov Big Thief, ki so z izvedbo uspeli upravičiti velikopotezno ime svojega prvenca izdanega konec maja pri založbi Saddle Creek. Masterpiece, na katerem je dvanajst pesmi, je resnična mojstrovina, ki se je ne bi sramovale niti precej bolj izkušene zasedbe. Nasploh je zanimivo, da se je kvartetu uspelo na sceni pojaviti tako nenadoma, saj je dandanašnji v navadi, da se vsaka sveža glasbena skupina mestu in svetu predstavlja korak za korakom. Z Big Thief je bilo malce drugače, saj so se z javno podobo materializirali kar naenkrat v obliki pesmi Masterpiece, ki je v bistvu že napovedovala prihajajočo istoimensko ploščo. Sicer pa to ne pomeni, da Adrianne Lenker, Buck Meek, Max Oleartchik in James Krivchenia niso ustvarjali že prej. Dejavna je bila predvsem Adrianne, sicer gonilna sila druščine, ki je leta 2014 posnela kantavtorsko ploščo, tej pa je potem isto leto dodala še dve izdaji, na katerih je že muzicirala prav z Buckom. Ta je v preteklosti tudi posnel kar nekaj samostojnega materiala, ki mu lahko prisluhnete na Bandcampu.

Ta akustična preteklost dodatno osmisli raznolikost trenutnega zvoka zasedbe, ki je usredinjen na presečišče kitarske americane v najširšem možnem smislu. Prva singla Masterpiece in Real Love sta bila grandiozni hardrockovski epopeji, ki sta brneli kot Crazy Horse in z grenko-sladkimi besedili zadeli naravnost v srce, zato je bilo prvo poslušanje celotne plošče za marsikoga verjetno precejšnje presenečenje. Ostalih deset pesmi je namreč precej drugačnih. Little Arrow, Lorraine, Velvet Ring in Randy so akustične skladbe, ki dobro izkoristijo Adriannin topel, bogat vokal, pesem Vegas v spomin prikliče vztrajne riffe skupine Warpaint, Interstate je bolj oglata, a izjemno nalezljiva popevka v slogu baltimorskega dua Wye Oak, Paul in Parallels pa se na drugi polovici plošče približata nostalgični melanholiji Sharon Van Etten.

Navkljub zvočni raznolikosti je Masterpiece razveseljivo koherenten izdelek, ki ga skupaj drži predvsem sicer težko opisljiv, a zelo oprijemljiv nazor. V tem spominja na še eno letošnjo ploščo, Cardinal zasedbe Pinegrove, ki se je določenih vprašanj lotevala na podoben, zelo neposreden način. Tako kot Hall tudi Lenker o minljivosti in vsem lepem, tudi ljubezni, nikoli ne govori kot o ločenih stvareh. To njenim besedilom izgotovi posebno težo, z njimi in od njih ne moremo bežati, dotaknejo se nas globoko pod površino, hkrati pa zaradi odličnega pesmopisja resnično pridejo do izraza ter ostanejo v zavednem in nezavednem spominu. Skratka, čeprav se naslov plošče v bistvu nanaša na mojstrovino obstoja oziroma sveta, ki nas obkroža, štirim Brooklynčanom iz današnje Tolpe resnično ne bi zamerili, če bi ob naslavljanju izdelka pomislili tudi na svojo glasbo.