Palilalia Records, 2022

Tokrat vas razvajamo s še enim presežkom diskografske bere leta dvaindvajsetega, namreč z novim solističnim albumom Billa Orcutta, kitarista, ki mu tale frekvenca bolj ali manj redno sledi skozi že tri desetletja ustvarjanja. Vsakič, ko je avtor nekje od leta 2009 nastopil s solistično ploščo, ali odkar zadnja leta redno dokumentira sodelovanja s tolkalcem Chrisom Corsanom, terjamo omembo vplivne floridske, radikalne noise-punkovske zasedbe Harry Pussy, s katero je nad svet v tandemu s svojo takratno soprogo, bobnarko Adris Hoyos, v devetdesetih letih razlil svoj trpki katran. Ampak Orcutt je zdaj v svojih zgodnjih šestdesetih, in čeprav njegova glasba vse do danes zadržuje vso resnost in posvečenost, karakterno še zdaleč ni tak trpek dedek, razočaran cinik. Vse prej kot to – v svojem predvsem radovednem pristopu k ustvarjanju je izjemno odprt, v svojih intervjujih pomirjen, v svojem vsakdanu morda celo konformističen softwerski inženir, ki dela tudi za tista podjetja, za katera smo vsi že slišali. Zgolj toliko, v izogib prekomerni idealizaciji.

V smeri nakazane odprtosti se razvija tudi dokument o Orcuttovi lanski plošči Music For Four Guitars. V svojih izjavah je avtor iskren o tem, kako je morda napaka toliko odkrito govoriti o dejanskem procesu nastajanja tega dela, ki na svoj način vsebuje toliko skrivnosti. Morda so ravno takšne precenjene skrivnosti, vpisane predvsem v žanrske okvire muzike na plošči, tiste, ki so Glasbi za štiri kitare prinesle precej nenadejan uspeh in doseg. Vendar ne prehitevajmo. Različno od velike večine, če ne kar vse glasbe, ki jo je avtor izdal od že omenjene letnice 2009, Music For Four Guitars post festum deluje kot precej strogo komponirana plošča. Orcutt je sicer predvsem improvizator, tudi v vseh momentih, ko obdeluje standarde in preigrava lastne motive. Takrat improvizacijo lažje slišimo v njeni neposredni kitarski ekspresiji, Orcuttovi nič drugega kot žlahtni idiosinkraziji preseka bluesa in drugih ameriških popularno-glasbenih žanrov. Nova plošča je v tem smislu drugačna, po formatu komadov se namreč nasloni na kanon sodobne komponirane glasbe, konkretneje predvsem na minimalizem Steva Reicha in sodobnikov. Gre torej za postprodukcijsko sestavljene kose nasnetih kitar v štirih plasteh. Zato Four Guitars. Rezultat je vznesena glasba za vznesene glave, relativno privlačna in dostopna. Zveni kot Reichev poskus z repeticijo nesinhronih identičnih fraz, postavljen v obliko polifonije krajše Bachove fuge, medtem ko vsak tretji osnovni kitarski motiv zveni kot nastavek za svoj lasten legendaren punk rock komad. 

Motiv newyorškega minimalizma beremo tudi v naslovih skladb, ki naslavljajo perspektivo in razmerje: A Different View, Two Things Close Together, At A Distance, In Profile, Or From Behind … Vendar kljub vsemu, in čeprav bi podobno glasbo danes še najbolj anticipiral v izvedbi kakega komornega sestava za izvedbo sodobne glasbe, Orcutt ob pripravi te plošče ni toliko kontempliral kanona sodobne komponirane glasbe, v njem v resnici ni uspel najti pravega navdiha in vzporednic, temveč je črpal predvsem z druge strani svoje ustvarjalne zgodovine, tiste v tako imenovani računalniški glasbi, v oblikovanju lastnih sofwerskih inštrumentov, igranja z digitalno kontroliranimi faznimi zamiki v frekvenci in repeticiji. Prav tako avtor tukaj ni striktno komponiral za štiri inštrumente, od spodaj navzgor, kot bi si morda predstavljali glede na vse simbolne in zvenske reference v svet komponirane glasbe. Ves material je v praksi nastal improvizirano, ob loope, končna podoba komadov pa je rezultat kolažnega lepljenja najbolj učinkovitih fragmentov vkup, v štiri steze. 

Nekaj hudomušnosti je torej v vsej prezentaciji te plošče, čeprav gre Orcuttu verjeti, da recepcije, kakršna se je zgodila, ni pričakoval in je niti ne bi znal modro pragmatično načrtovati. Določena mistika veje skoz kanon repeticije v minimalizmu, ki jo je avtor tukaj ujel kot duha v steklenici. Za vsem skupaj pa dejansko tiči relativno naiven, sicer Orcuttovsko resen, vendar ne pretirano globoko koncipiran proces, naslonjen na enostavne ustvarjalne poteze. Podobno kot za neposredno referenco na Sail Away Randyja Newmana z naslovnice plošče ne tiči nič globljega kot osnovna naklonjenost. Enako je, kontraintuitivno, prepričljiv, celo – v narekovajih – avtentičen, domačen distorzirani kitarski ton s plošče dejansko nastal v virtualnem okolju računalniške programske opreme in ne v svetem dratarskem fizičnem prostoru med ušesi in kitarskim ojačevalcem. In še naprej – v prav taki maniri je za 84-stranski pdf notne partiture glasbe s plošče, ki ga prejmemo ob nakupu plošče z Bandcampa, Orcutt denarce za naknadno transkripcijo odštel nekemu profesionalcu.

Music For Four Guitars je, kot rečeno, relativno prijazna in dostopna glasbena izkušnja, s širšim dometom kot večina preostale Orcuttove diskografije, zato jo vsekakor velja preizkusiti. Ne gre za avtorjev ustvarjalni vrhunec in nenazadnje tudi ne za njegov izbrani izrazni model, s katerim nam, verjamemo, drugje lahko pove tudi več. Vendar je ne glede na to plošča en sam uspeh in zasluži prejeto pozornost, naklonjeno takšni avanturistični, čeprav bolj rockovski kot komponirani glasbi. Ni sicer za prav vsako priložnost – predvsem je plošča kot ulita za kontemplativno poslušanje, za kak večerni kavč, sedeč koncert ali kaj podobnega v tej smeri. V tipični Orcuttovski maniri polne in izpolnjujoče zvenske monotonosti, slutnje njegove osebne americane in bluesa, se tu v večglasju vse sliši tako spevno, sinhrono, kot komorni zbor za kitare, ki ga lahko zaslišimo s katere koli perspektive, tudi izza zidov posvečene stavbe. Še vedno bo zvenel močno, samosvoje in izrazno. Odziv na ploščo je bil sicer toliko silovit, da je agentka za prihajajočo pomlad zbukirala celo nepričakovano turnejo in igrale bodo štiri kitare. Le upamo lahko, čeprav bolj pobožno, da bi morda dobili priložnost. Bilo bi izvrstno!