One Little Independent Records, 2022

Albumi islandske glasbenice Björk so vedno odziv drug na drugega. Od prvenca, Debut iz leta 1993, do Utopie iz leta 2017 so bili poslušalci povabljeni v njen skriti čarobni svet in so z njo potovali skozi najsrečnejše, pa tudi nekatere najtemnejše trenutke njenega bitja. Po umetničinih lastnih besedah je bil njen zadnji album, Utopia, ​​»mehanizem preživetja iz zgodbe o zlomljenem srcu«. Poln flavt in ptičjega petja je deloval kot razigran naslednik temne in turobne, godal polne Vulnicure iz leta 2015. Tako najnovejše delo, album Fossora, upodablja njen optimističen pogled v prihodnost, četudi ta prihodnost prinaša neizogibno smrt.

Ta dvojnost svetlobe in teme je že od nekdaj značilna lastnost glasbe Björk. Z Utopio nas je popeljala v fantazijsko deželo potenciala nove ljubezni, ovito v erotične podobe orhidej, odtenke rožnate in mehkobo vsenaokrog. Na Fossori so flavte zamenjane z bas klarineti, ptičje petje pa z gabber beati. Gabber je podzvrst hardcore techna, ki izvira z Nizozemskega, zanj pa so značilni hitri ritmi in distorzirani, težji bobni, pogosto semplani iz hiphopa, običajno pa se predvaja v hitrosti med 140 in 220 BPM-i. Izposoja si tudi elemente drugih zvrsti, kot so new beat, techno in acid house. Še ena značilnost žanra so kričeči vokali in nekoliko besna energija. V kontekstu opusa glasbenice se zdi uporaba gabberja v nekem smislu logična odločitev, pogosto namreč rada meša organske zvoke s sintetičnimi in to počne že od samega začetka ustvarjalne poti. Hkrati pa ji tudi omenjena besna energija gabberja ni tuja. Podobno, kot je Björk mojstrica prepletanja svetle in temne plati človeštva, je njena ustvarjalna prezenca venomer nežna, skorajda otroško naivna, obenem pa pogosto tudi zastrašujoča in uporniška.

Naslov njene desete studijske plošče, Fossora, je slovnično nepravilna ženska oblika latinskega izraza za besedo »kopač«. Skozi album Björk koplje po svoji podzavesti in razmišlja o izgubi matere, o izolaciji med pandemijo koronavirusa, pa tudi o lastni matriarhalni vlogi. Njeno obdobje gliv je navdahnilo mirovanje po dolgoletnih neprestanih selitvah in potovanjih. Avtorica sama pravi, da je bilo to obdobje razigrano in zabavno in da je vključevalo veliko plesa, kar pojasni eksplozije gabberja, ki zmotijo in zaključijo številne skladbe na albumu. Zanimanje za glive povsem prežema vse tematike – »preživetje, smrt in ekološko meditacijo«. Če je v Utopii odpotovala nekam visoko med oblake, se na Fossori ne samo vrača na Zemljo, ampak potuje pod njo, v podzemlje, kjer okolici prepusti, da jo čisto prevzame, se poveže z njo in se infiltrira skozi vsako njeno poro. 

Björk opisuje metaforo gliv kot »nekaj, kar živi pod zemljo, kar niso korenine dreves«. Album drevesnih korenin bi bil precej strog in stoičen, glive pa so psihedelične in se pojavljajo povsod. Torej njeno potovanje v podzemlje ni mračno in depresivno, temveč barvito, introspektivno in čustveno nasičeno, tako kot je lahko trip na psihedeličnih gobicah. Svet Fossore, je tako kot vsi ostali, ki jih je ustvarila na preteklih albumih, ekscentričen in pristen, a še vedno, kot ponavadi, poln globokega razumevanja človeške psihe. S hiperrealnimi vizualnimi podobami, ki jih je posnel fotograf Viðar Logi v barvni paleti fluorescentno zelene, temno modre in bordo barve, ter razkošnimi glivičnimi okolji, ki jih je ustvaril scenograf Heimir Sverrisson, nas umetnica popelje v podzemlje, kjer prebivajo in vladajo glive.

V prvem singlu, kot tudi uvodnem komadu, Atopos, hupanje bas klarinetov seksteta Murmuri ustvarja neenakomerno, a hipnotično ozadje za vokale glasbenice, medtem ko za ritem z udarnim zvokom poskrbi DJ Kasimyn iz indonezijskega dueta Gabber Modus Operandi. Tako nastane skladba, ki nas spomni, da je Björk pred leti ustvarjala tudi klubsko glasbo. Nenavadno je, da si lahko predstavljamo remiks Atoposa, pri katerem množice v klubu vzklikajo catchy besedilo refrena, ki ga je navdahnil koncept Rolanda Barthesa o kolektivnem optimizmu in bližajoči se pogube. 

Po glasbeničinih besedah pesem govori o binarnem duhu človeške narave. Leva proti desni, moški proti ženski in tako naprej, toda kako premagati te razlike in se združiti, oziroma, kot pravi besedilo refrena: »Are these not just excuses to not connect?«. Zakaj tako poudarjamo naše razlike in se s tem vedno bolj oddaljujemo drug od drugega? Smo si v osnovi vseeno bolj sorodni, kot si mislimo? Čeprav se agresiven optimizem glasbenice včasih zdi nemogoč, je v našem trenutnem vse bolj agresivnem socialno-političnem kontekstu skorajda nujen. »Hope is a muscle« poje Björk, torej je upanje nekaj, kar moramo skupaj trenirati. Atopos je skoraj strašljivo neposreden in poln presenečenj, zaradi česar je popoln uvod v svet Fossore.

Poleg tega, da je Björk med pandemijo v svojem domu gostila mikrorejve, je premlevala tudi svoj zapleten odnos s pokojno materjo. To lahko slišimo v skladbah Sorrowful Soil in Ancestress, ki po prvih treh razgibanih, lahkotnih in psihedeličnih komadih izstopata kot centralni orkestralni skladbi na albumu. Prva, napisana pred smrtjo matere, je poskus posnemanja islandskega tradicionalnega sloga glasbene hvalnice in je v veliki meri sestavljena iz večglasnega petja ženskega zbora Hamrahlid. V besedilu preizprašuje vlogo matriarha: »In a woman’s lifetime / she gets 400 eggs / but only two or three nests / woven with a mother’s life force«.

Po drugi strani pa Ancestress, skladba napisana po materini smrti, deluje bolj kot osebna hvalnica. Besedilo sledi loku odnosa med materjo in hčerjo – od otroštva do smrtne postelje. Zdaj je vloga Björk, da postane lastna hopekeeper oziroma varuhinja upanja. Zvok tiktakajoče ure spremljajo zvončki, gong in godala, vokale pa odpojeta Björk sama in njen sin Sindri Eldon Þórsson. Na zadnji skladbi plošče, Her Mother's House, se matriarhalni lok albuma jasno zaključi, ko glasbeničina hči, Ísadóra Bjarkardóttir Barney, pesmi posodi svoj folkovski vokal. V besedilu pesnica nagovarja lastno hčer, ki zapušča gnezdo in svojo hišo primerja s prekati svojega srca. Ta zadnja skladba zaključi krog življenja in izgube, pri čemer se je Björk sprijaznila z izgubo matere in zdaj, metaforično, tudi z izgubo hčere.

Kljub temu, da Fossora v veliki meri govori o izgubi, prinaša tudi upanje za nove začetke, kar je bilo za Björk vedno osrednje v  ustvarjanju - reinvencija in oblikovanje nove identitete. In na nek način se Fossora zdi znana, kot da črpa navdih iz vseh preteklih življenj glasbenice. Prek plesno-klubskih ritmov do avantgardnih simfonij in s kombinacijo vsega starega ustvarja nekaj novega in vznemirljivega. Kot celota in za neizkušenega poslušalca opusa glasbenice lahko Fossora ponekod izpade rahlo hektično, vzdušje namreč precej skače iz enega ekstrema v drugega. A zdi se, da dramaturški lok albuma s kontrasti izraža umetničino doživetje obdobja pandemije, morda pa jo tudi na splošno primerno povzame. Kot smo med samoto in mirovanjem vsi potrebovali nekakšen izhod za vso energijo, ki se je kopičila v nas, tako je nihanje vzdušja na Fossori nekakšno popolno zrcalo stanja duha sveta po tem obdobju izolacije in introspekcije. 

Čeprav naj bi po velikih prispevkih k Utopii na Fossori sodelovala tudi venezuelska producentka Arca, do tega sodelovanja zaradi pandemije žal ni prišlo. Tako je Björk sama prevzela produkcijo albuma, na katerem je poleg DJ Kasimyna edini neislandski ustvarjalec brooklynski glasbenik serpentwithfeet, ki svoj tekoči, žametni vokal posodi za skladbo Fungal City. Ključen del glasbe so vedno predstavljali tudi njeni soustvarjalci in Fossora je s te perspektive edinstvena, ker je umetnica prvič k sodelovanju povabila svojo hčer in sina in s tem absolutno poudarila intimnost ter matriarhalno tematiko albuma. 

Poslušalci že tri desetletja skozi glasbo spremljajo tudi življenjsko pot umetnice. Od hiperaktivne socialnosti in seksualnosti, ki jo izžareva prvenec Debut, do eksplozivne strasti sveže zaljubljenosti, ki oplaja Vespertine, do radovedne in premišljene eksperimentacije, ki jo doživimo ob Biophilliji. Jasno je, da je Björk nekakšna profesionalka za čustva in za njihovo izražanje. Obenem pa je resnično umetnica v vsakem pomenu besede – vpletena v vse aspekte svojega ustvarjanja in vedno inovativna ter konsistentna v izražanju. Vsekakor je pa tisto, kar ostaja najdragocenejše v njenem ustvarjalnem delu, njena neustrašnost, brutalna iskrenost in ranljivost, zaradi katere je, ne glede na to, kako nezemeljska je, nedvomno tudi človeška in sorodna nam vsem.

Tolpo bumov je pripravila vajenka Asiana, mentorirala je Ula K. K.