SVBKVLT, 2019

Samo najbolj vznemirljiva plata daleč naokoli! Kdor pravi drugače, nima za bvrek!

Pred poslušanjem se posvetujte z zdravnikom ali farmacevtom.

Tokrat v Tolpi bumov predstavljamo drugo ploščo precej unikatnega indonezijskega dvojca Gabber Modus Operandi, ki ga sestavljata Ican Harem in Kasimyn. Že spomladi smo z navdušenjem v Tolpi bumov poročali o njunem prvencu PUXXXIMAXXX, ki sta ga lani jeseni izdala s pomočjo indonezijske creative commons založbe YES NO WAVE. Tokratna plošča, naslovljena HOXXXYA, pa je izšla pri šanghajski založbi SVBKVLT, pod streho katere je svoje zatočišče našlo že kar lepo število trenutno najbolj vznemirljivih imen podzemne scene elektronske glasbe. 

Ko smo prvič poročali o dvojcu Gabber Modus Operandi, smo imeli še bore malo informacij. Kratki odstavki biografije so takrat le grobo orisali njuno zgodbo. Toda odkar sta s svojim ekstatičnim nastopom osvojila Berghain in bila v več različnih recenzijah festivala Club Transmediale v Berlinu opevana kot eden vrhuncev letošnjega festivala, je zanimanje za njun projekt zraslo in danes je znano tudi še kaj več o dvojčevem biografskem ozadju, ki njuno razposajeno energijo in odpičene 190 plus BPM muzike, postavi v nov in tudi logičen uporniški kontekst.

Ican Harem je denimo svoja najstniška leta preživel v strogem islamskem internatu na Sumatri, kjer je začel kazati tudi prve znake uporništva, v luči katerih je bil celo precej barbarsko kaznovan. Pri štirinajstih je na kaseti kupil prvi album zasedbe Guns’n’Roses - Appetite for Destruction. Ta je vključeval poster, ki si ga je Ican obesil v omaro. A ob inšpekciji so ta poster njegovi nadzorniki hitro odkrili in ga kaznovali, tako da so ga pretepli, ostrigli ter privezali na drevo pred mošejo z napisom okoli vratu, napisom, ki je sovrstnike svaril pred njegovim slabim vplivom. Svarilo je padlo na plodna tla in po incidentu so se vrstniki do njega vedli drugače, Ican pa se danes spominja tega, kako je takrat pač sprejel, da je čudak in drugačen. 

A noben sistem, še tako strog in rigorozen, ni popoln. Vedno se bodo našli posamezniki, ki sistema ne bodo jebali, in v Indoneziji takšnih ni malo. Ican je tako našel prijatelja v enem izmed svojih učiteljev, ki mu je dal vedeti, da je ok, če si drugačen, hkrati pa mu je predstavil tudi glasbo še drugih zahodnjaških upornikov, denimo albume zasedbe Slipknot ali Marilyna Mansona. 

Ican se je kasneje preselil na Bali, kjer je spoznal Kasymina, s katerim sta se zelo hitro povezala na ravni skupnih interesov, oba so namreč fascinirale obredne plesne seanse Jathilan, v katerih plesalci s pomočjo kadil, posebnih rastlin in repetitivne glasbe vstopajo v posebna stanja duha. Kasymin je bil s svojimi kitajskimi koreninami prav tako neke vrste izobčenec. Ko sta se z Icanom spoznala, je sicer delal na karierni poti DJ-a za poroke, na katerih je vrtel precej lično glasbo, sprejemljivo tudi za delikatna konservativna ušesa. A danes vemo, da Kasymin v sebi skriva tudi demonski obraz, s katerim zna odprtoglavo plesišče raztrgati na kosce in na koncu bomo hoteli še. 

Ni torej trajalo dolgo, da sta Kasymin in Ican kot dvojec začela nastopati po lokalnih pank placih. Kasymin je skrbel za glasbo, Ican pa je v svojih DIY kostumih igral vlogo neke vrste animatorja z raznoraznimi vokalnimi mantrami in plesnimi vložki, navdahnjenimi v indonezijski tradiciji ali izposojenimi iz katere od sosednjih kultur. 

Za to, da sta začutila, kako se počasi odpira trg za nove odpičene muzike, kakršne ustvarjata kot dvojec Gabber Modus Operandi, gre do neke mere zahvala tudi duu Senyawa, ki se za v svoji glasbi poslužuje izključno tradicionalnih indonezijskih metod in ki je bil dobro sprejet tudi v mednarodnem prostoru. V splošnem je sicer indonezijska scena elektronske glasbe precej prilagojena avstralskim nahrbtnikarjem, ki jim kaj kompleksnejšega od ibiza tajp partijev ne potegne zares. Kasymin in Ican sta oba do neke mere del indonezijske hrupne scene, a hkrati tudi črne ovce le-te, scena tam namreč precej idealizira zahodnjaške nojzerske prakse in se hkrati čisto preveč resno jemlje. Hudomušni Ican Harem je še pred Gabber Modus Operandi ustanovil black metal karaoke boy band, ki je metal preigraval s polifoničnimi zmožostmi starih Nokia telefonov. Tako je v očeh tamkajšnje metal scene kaj hitro postal - preprosto - bogokletnež. 

Gabber Modus Operandi sta se torej privadila biti posebna in se v tem ne uklanjata normam znotraj določenih scen. Čeprav se v Aziji na področju podzemne elektronske godbe dogajajo fantastične stvari, Gabber Modus Operandi v Indoneziji ostajata scena zase, preveč sta namreč nabrita, da bi se okoli njiju razvilo novo žanrsko gibanje, kot se denimo v zadnjih letih dogajalo z gqomom v južnoafriškem Durbanu, v Lizboni s sceno okoli založbe Principe, nenazadnje pa tudi tudi Chicagu s footworkom, ki se je v veliki meri razcvetel okoli lika pokojnega DJ Rashada, katerega tudi Gabber Modus Operandi navajata kot velik navdih. Medtem pa, ko se njuna domača scena le počasi privaja na norost, ki je Gabber Modus Operandi, je mednarodni prostor veliko bolj dovzeten za njune nore vragolije. Tipično ju lahko vidimo po raznih festivalih v paketu z ostalimi varovanci SVBKLT založbe, pred kratkim sta denimo nastopila na festivalu Nyege Nyege v Ugandi. Kljub vsemu pa Gabber Modus Operandi v svojem ustvarjanju in v izkušnji, ki jo nudi njun nastop v živo, ostajata unikatna.

Kasymin se vse bolj domače počuti v komponiranju po principih tradicionalne indonezijske glasbe gamelan, ki deluje po dveh osnovnih lestvicah - pelog in starejši pentatonični slendro. Poleg tega je gamelan že v osnovi lahko tudi precej hitrega tempa in hektičnih ritmov, ki niti niso preveč oddaljeni od elektronske verzije, ki jo v določeni meri slišimo v glasbi Gabber Modus Operandi. Poleg gamelana je v oblikovanju njunega zvoka pomembno vlogo odigrala tudi indonezijska narodnozabavna glasba in z njo povezani ples dangdut. Dvojec pravi, da je ta glasba lahko tudi bolj bizarna kot marsikakšna tako imenovana podzemna glasba. Svoj cent pa so pristavile tudi čarovnice iz 12. stoletja in barongan - akrobatski trans ples iz balijske mitologije.

Čeprav Gabber Modus Operandi v imenu nosita besedo gabber, ki jo seveda povezujemo z nizozemskim rave gibanjem in glasbo z začetka devetdesetih, pa glasba Gabber Modus Operandi iz gabberja izvleče le visoke BPM-je. Lahko bi špekulirali, da sta s čisto samosvojim pristopom in z uporabo reference na gabber pokazala sredinca nekdanjim okupatorjem, a ob koncu dneva Gabber Modus Operandi s svojo glasbo nista zagrenjena ali maščevalna v odnosu do preteklosti, temveč predstavljata žarek upanja v svetlejšo prihodnost. Ko se namreč enkrat aktivno predamo plesu ob njuni glasbi, začutimo le, kako nas zapušča tema in kako padamo v trans. Takšno doživetje je še posebej intenzivno v komadu Padang Galaxxx, v katerem skoraj ni važno kje se nahajaš, ko namreč zaslišiš šamanske zvoke v kombinaciji s pobesnelimi dvesto udarci na minuto, te preplavi občutek, da si se razpočil na tisoče bleščečih katarzičnih iskric ... In ko se sestaviš nazaj, hočeš še! 

Gabber Modus Operandi se tako tudi s svojo drugo ploščo izkažeta za zelo učinkovita šamana, ki ne prodajata kačjega olja, temveč je njuna glasba prepojena s prvinsko iskrenostjo in nagajivostjo ter z merico humorja, ki tudi mrtvega človeka ne bosta pustili ravnodušnega. Predvsem pa nobene, še tako grandiozne besede ne zmorejo zares opisati epskosti, ki je Gabber Modus Operandi.