Sdban Records, 2019

Glasba potuje! Sposodimo si za potrebe uvoda v tole recenzijo podnaslov filma o meharskem plemenu Accordion Tribe, čeprav bo beseda tekla o povsem drugi in drugačni glasbi, kot jo skozi zgodbe in godbe štirih harmonikarjev in harmonikarke popisuje ta odlični film nemškega režiserja Stefana Schwieterta. Kanimo namreč spregovoriti o glasbenikih, ki igrajo zanje tujerodno glasbo, tako torej, ki se je rodila v njim tuji in oddaljeni deželi, ki je nemara niti obiskali niso, a se jim zaradi njene glasbe, ki so jo vzljubili, zdi bolj domača in domačna od rodne grude. Čeprav v slednjo kategorijo seveda lahko uvrstimo praktično katerokoli godbo, bo tokrat beseda tekla o etiopski glasbi. Okrog te se že dobrih dvajset let v zahodnjaškem svetu intenzivno govori, se jo posluša, občuduje in nenazadnje tudi igra.

Da bi našteli vse nam znane bende, ki izvirno ne prihajajo iz Etiopije, pa kljub temu uspešno gojijo tako imenovani etiopski groove, bi potrebovali kar nekaj prostora. In ker bi s tem nemara zapadli v nujno primerjanje ali morda celo potrebo po sestavljanju seznama najboljših, se bomo za zdaj zadovoljili s tem, da povemo, da je belgijski bend Black Flower, predmet današnje obravnave, po našem mnenju med najboljšimi nadaljevalci etiopskega zvoka. Gre za kvintet iz Bruslja, ki ga vodi saksofonist, flavtist in skladatelj Nathan Daems. Ob njem so v bendu še bobnar Simon Segers, ameriški kornetist s posrečenim priimkom Jon Birdsong, klaviaturist Wouter Haest in basist Filip Vandebril. Med bendi, s katerimi so sodelovali, najdemo tako na tukajšnjih odrih že videne novojazzerje De Beren Gieren kot velikane postrocka dEUS, junake americane Calexico in kopico lokalnih bendov.

Bend je prvenec Abyssinia Afterlife objavil leta 2014, leta 2017 mu je sledil Artifacts, pred meseci pa smo dobili Future Flora, bendovo najbolj zaokroženo in konsistentno delo. Ko v prvem komadu novega albuma saksofonist pošteno zagruli, a se nato hrapavi zvok hipoma spremeni v gladko tekočo in zapeljivo linijo, ki ji urno sledijo ostali člani, nas album že s prvim zvokom prvega komada povleče v svoje nenehno se spreminjajoče ritmično kolesje in ves spekter raznolikih zvokov. Ti so enkrat v ospredju, drugič se oglasijo le za hipec in poniknejo nazaj v bogato teksturo, tretjič pa so s pomočjo premišljeno rabljenih efektov zveni inštrumentov pošteno popačeni ali pa le malenkost preusmerjeni v dubovski odzven …

Tokrat so se glasbeniki pomudili pri še nekaterih tujerodnih zvrsteh: klezmerju, balkanski godbi in maloyi z otoka Réunion. Slednje se dotaknejo v posrečeno poimenovanem komadu Maloya Bud, pri čemer druga beseda perfidno namiguje na dubovske postopke spreobračanja in zankanja, torej na pomembne sestavine umetniškega podpisa benda Black Flower. Ritmi maloye so bolj ko ne le nakazani in nikoli zares ne prevzamejo ospredja. Po drugi strani klezmer v komadu Hora de Aksum tudi ni nikoli razposajen in nebrzdan, kot to znajo ušpičiti bendi, specializirani za to judovsko posvetno žurersko muziko, pač pa melodične linije, ki si jih izmenjujeta saksofonist in kornetist, ves čas meandrirajo in se upogibajo na zdaj dubovski, drugič spet pa na psihedelični spremljavi. Pomembno vlogo pri vzdrževanju občutka zatripane psihedelije odigra klaviaturist, ki njihov zven poljubno spreminja od sunrajevskega kozmičnega vrtinčenja in vijačenja do nagroovanega funkoidnega pumpanja. Nenazadnje na sunrajevski vpliv nedvomno kaže naslov uvodnega komada Early Days of Space Travel Pt. 2.

Višek inventivnosti so vešči muzičisti prihranili za sklepni naslovni komad, ki je hkrati tudi najdaljši. Kako torej prosto povzeto po bendu Black Flower zveni bodoča flora? Uvod nas pahne v oddaljene in mrakobne balkanske gore, ki ječijo in tulijo, in ko se nam ravno zdi, da po sicer živahnem albumu tako žalobne muzike ne bomo mogli poslušati celotnih dobrih trinajst minut, se elegična tema spremeni v zapeljivo etiopsko melodiko, pospremljeno z dobro namazanim groovom. A bend se pri tem ne ustavi, pač pa strukturo komada zdrobi na pradelce, jih pregnete, razmeša in pošlje skozi dubovske efekte, da vse zaklokoče in zaropota. Delci se potem kajpak znova sestavijo v zapeljivo in omamno melodijo, ki nas varno popelje do konca komada in s tem albuma.

Po intenzivnosti in veščem igranju ter gostih teksturah bi Black Flower lahko primerjali z bendom The Comet Is Coming, saj zasedbi med drugim na podoben način združujeta tradicionalne godbe s sodobnim zvokom in pristopom. A po drugi strani je godba Black Flower bolj razvejana, saj glasbeniki številne žanre nenehno gnetejo, sopostavljajo, jih soočajo med sabo, po njih brkljajo, jih razstavljajo in znova sestavljajo. Vse to počnejo, ne da bi izgubili na tempu ali dinamiki ali, konec koncev, na konsistentnosti, saj so različna zvočenja, pa naj gre za jazzovsko, balkansko, etiopsko ali dubovsko, vseskozi ubrana skozi isto zvensko optiko. Black Flower so, čeprav jih lahko, kajpak v pozitivnem smislu, imenujemo za bastarde ali hibride, raznorodne vplive tako dobro zamešali, da dobljeni križanec zveni kot popolnoma samosvoja in organska zvočna tvarina. Naj potuje naprej!