BLACKFIELD: BLACKFIELD V

BLACKFIELD: BLACKFIELD V

Recenzija izdelka
3. 4. 2017 - 19.00

Kscope, 2017

 

Krog dvojca Blackfield je bil leta 2004 sklenjen med izraelskim pop vokalistom Avivom Geffenom in multiinstrumentalistom Stevenom Wilsonom. Slednji si je status osrednje ikone progresivne kitarske glasbe že dolga leta koval s projekti matične zasedbe Porcupine Tree. S ploščo In Absentia je omrežil zajeten krog sledilcev, med katerimi se je znašel tudi Geffen, ki je zasedbo kot organizator za promocijo tedanjega izdelka povabil v Tel Aviv. Preprosto srečanje se je nato prelilo v vztrajajoče sodelovanje med obema akterjema. Wilson pri svojem progresivnem občinstvu ni slovel le po svojih ključnih kitarskih solažah, temveč tudi po ustvarjalno precej introvertirani usmeritvi. Vsled tega so bila njegova kreativna udejstvovanja na drugih projektih redka, vselej znotraj brezkompromisnih zvočnih okvirjev.

Kot eno izmed Wilsonovih novejših sodelovanj, v katerem smo se znašli na pragu neskladja med ustvarjalnimi vrednotami dveh glasbenikov, nas forma glasbe dua Blackfield nekoliko preseneča. Na eni strani imamo Geffena, ki je ljubitelj kratkih enostavnih skladb, popa in cenene lirike, na drugi pa Wilsona, ki s spoštovanjem do sodelavca brzda svoje kitarske izbruhe in, v kolikor je to sploh mogoče, miri svoj matematični um. Rezultat tovrstnega sodelovanja je pet plošč s povprečno tri-minutnimi melanholičnimi skladbami, ki imajo veliko več skupnega z najstniškim popom kot pa s progresivnim rockom. Mestoma si je Wilson le drznil izvrtati kakšno globjo luknjo, navreči par melotronskih odzvenov ali se celo vriniti s pomenljivi citati, s čimer ohranja zanimanje čedalje širšega kroga poslušalcev.

Na peti studijski plošči je ustvarjalni doprinos med glasbenikoma znova v ravnovesju, medtem ko se je ob nastajanju albumskih predhodnic Welcome to my DNA in IV Wilson od projekta distanciral zavoljo nastanka svojih solo plošč Grace For Drowning in The Raven That Refused to Sing. Plošča V ne predstavlja odmika od ustaljenih zvočnih tirnic: neobremenjena vsebina besedil, ki jo podajata avtorja izmenično ter ponekod tudi v harmonijah, je ovita v dramatsko nabite klaviaturske in kitarske melose. Slednji so večkrat prepredeni z vižami, ki jih dovzetni poslušalec prepozna kot fragmente z zgodnejših albumov zasedbe Porcupine Tree.

Morda tovrstna zvočna reciklaža sama po sebi še ne bi bila tako problematična, v kolikor bi se tudi siceršnje glasbeno jedro Blackfield s časom razvijalo in spreminjalo. Osrednji očitek izraelsko-britanskemu dvojcu cilja prav na odsotnost očitnega ustvarjalnega raziskovanja. Prej ali slej si poslušalec njuno poimenovanje plošč v nizu rimskih številk osmisli kot nekakšno kontinuirano brezobličnost. Z vsakim novim izidom se namreč srečujemo s slično zvenečimi pesmimi, ki zaradi svoje neoprijemljivosti hitro uidejo iz spomina. Slednje ni nujno negativno, saj se zavoljo tega poslušalec k njunim ploščam morda celo večkrat vrne. Vrnitev k plošči V, na katero se bodo odzvali predvsem nostalgični ljubitelji Porcupine Tree, je spodbujana segmenti, ki subtilno kličejo zvočne silhuete skladb omenjene zasedbe ali Wilsonovih solističnih del. Takšna je denimo delno avtobiografska From 44 To 48, v kateri nas vokalne harmonije sprva spominjajo na Wilsonovo različico skladbe The Unquiet Grave, ob vnovičnem poslušanju pa v kitarskih solažah slišimo še skladbo Prodigal njegove bivše matične zasedbe.

Instrumentalna A drop in The Ocean je silno slikovit prolog v sicer rjasto zvočno sredico plošče. Spominja na klasično godalno kompozicijo, ki se z razvojem dramatično stopnjuje ter nato prikladno utone v tišino. Iluzija o konceptualnem nadaljevanju plošče, ki si jo poslušalec ustvari ob dobri minuti in pol poslušanja obetavne uvodne skladbe, se z odrezavim pričetkom kvazi življenjske skladbe Family Man že docela razblini. Ne, tudi tokrat po trinajstih letih sodelovanja nista servirala plošče, ki bi navkljub kompleksnosti in z nekaj minimalnega zvočnega veziva še vedno odstirala vsaj kanec enotnosti in intelektualne premetenosti. Omenjena skladba se uvodoma razpoči v klišejski rockovski maniri, nakar se s pojavitvijo Geffenovega trivialnega teksta, podanega z Wilsonovim glasom, sonična idila povsem izjalovi. Uvodne vrstice »Breath in. Breath out. You had your shot you blew it all /…/ «, ki v nadaljevanju še naprej tavajo v brezno nesmislov, so podkrepljene z utripajočo kitarsko podlago. Kasnejša agresivnejša melodična razrešitev je morda še zadnji moment v katerem skladbe še ne preskočimo ali pa zarijemo glave v pesek. Vztrajni poslušalec tako optimistično sledi razvijajoči se udarnejši skladbi, ki tekom razpleta pridobiva vse več progresivne nege. Moment nato znova nastopi v trenutku, ko skladba ob zaključku usahne v klišejski izrez - kot bi bila nedokončana.

Skladbi Family Man in Lately sta na svoj način tudi jasna opomnika na združitev dveh nasprotujočih si glasbenih zvrsti in vrednot, za katerimi stojita Geffen in Wilson. Tretji glas na plošči, ki se pojavi v skladbi Lately in klubsko obarvani Lonely Soul, jima je posodila izraelska vokalistka Alex Moshe. S solzavim »Everywhere I go, all I find is a shadow of me« nista naredila usluge ne njej ne sebi.

Z izjemo zadnje skladbe From 44 to 48 je tekste za vse skladbe napisal Geffen, medtem ko sta jih uglasbila pretežno skupaj. Toda zdi se, da je za zvočno privlačnost skladb bolj kot njun sodobni doprinos ključen že omenjeni nostalgični sentiment, ki se ga taktično poslužujeta. Vseprisoten subtilen prizvok Porcupine Tree poslušalca tolaži, pomirja in blaži razočaranje nad solzavimi spevi. Skladba How Was Your Ride?, v kateri znova slišimo Wilsonov glas, je nekakšna zmes zvočnosti njune prve studijske plošče in elementov s plošče Lightbulb Sun, ki dajejo skladbi specifično lahkotnost in melanholično svežino.

V We'll never Be Apart na albumu V Geffen prvič prevzame osrednjo vlogo vokalista, medtem ko se Wilsonov prispevek odraža skozi dobrodošel kitarski solo. Četudi je tu občutiti sentimentalno noto, skladba nima dovoljšne globine, da bi uspela izzvati znatno reakcijo. Zavoljo neprepričljive klišejske vsebine kompozicija kljub instrumentalno detajlirani podlagi ne zveni zares pobito. Podobno je tudi ob ne ravno poglobljeni Sorrys, v kateri se znova srečamo s protagonistovo izumetničeno ranljivostjo.

V eterični Life is An Ocean naletimo na sanjave harmonije, ki jih spremlja tipična Wilsonova stopnjujoča se delno orkestralna spremljava. S podobnim pristopom smo se soočili že na njegovem solo prvencu Insurgentes, veliko poprej pa na Porcupine tree plošči Stupid Dream.

Wilson poda osrednji samogovor v teatralno zastavljeni skladbi October. Na specifičen dislociran način ga spremlja zvočni kontrast med minimalistično in delno orkestralno spremljavo. Za poseben obrat v skladbi poskrbi neskladje med melanholijo v sporočilnosti in melanholijo v instrumentalni izvedbi. Kot bi se dve različni bridki zgodbi odvili na isti točki, ne bi pa imeli tudi posluha za druga drugo.

Koproducent Alan Parsons je poskrbel za obsežen odzven sicer preproste rockovske kompozicije The Jackal, pri kateri se v ospredju znova pojavi Geffenov glas. Skladba v uvodu sestoji iz klišejskih kitarskih poziranj, ki jih na srečo mestoma prekinejo vokalne harmonije. Optimistični zaključek potone v instrumentalno silhueto Salt Water, ki spominja na Wilsonovo produkcijo za ploščo Damnation, švedske zasedbe Opeth. Predstavlja kratek premor pred Geffenovo naslednjo skladbo Undercover Heart. Postopno Geffenovo mrmranje se z razvojem  kompozicije sprva ojača v jasen glas in se nato prelije v nežne harmonije s strani obeh avtorjev. Zvočno podlago znova oblikuje delno orkestralen zvok, ki je ob edinstveni poglobljeni sporočilnosti na dotični plošči morda še najbolj ganljiv in prepričljiv.

Dvojec Blackfield je na svojih dveh albumskih predhodnicah utrpel kar nekaj malodušnih odzivov. Geffenu kot samostojnemu akterju je na ploščah Welcome to My DNA in IV umanjkal Wilsonov doprinos. Skladbe so bile bistveno tišje, statične, nepoglobljene in predvidljive. Z odsotnostjo kitarskih grmenj in sorodnih kompromisov, kakršne smo spremljali s ploščami Blackfield I in Blackfield II, sta Welcome to My DNA in IV pri marsikomu pustili tesnoben vtis. Rezultat zgodnjega tesnega sodelovanja med Geffenom in Wilsonom sta bili torej dve plošči, ki ju je ciljna publika primerjala z zvokom nekoliko tišje različice Porcupine Tree. Nenazadnje sta na plošči II nastopila tudi dva ježevca, klaviaturist Richard Barbieri in tolkalec Gavin Harrison

Po oznanitvi vnovičnega enakovrednega sodelovanja, tokrat za ploščo Blackfield V, so se pričakovanja nebrzdano dvignila, obenem pa so se domneve o težišču njunega novega zvoka naslonile ob Wilsonovo novo solo kariero. Pričakovanja so tako snovala predstavo o plošči, ki bi stala kot nekakšna nadgradnja prvih dveh plošč njunega diskografskega repertoarja. Na slednjih smo se pretežno srečevali z bolj poglobljenimi in ciničnimi vsebinami, ki so bile zavite v klavirske in kitarske silhuete s posamičnimi agresivnejšimi momenti. Po sentimentalnem prehodu, znotraj katerega je Geffen skoval dve popoidni plošči, smo pričakovali udarnejši in intelektualnejši prispevek. Plošča V je v instrumentalnem smislu morda udarnejša od njenih predhodnikov, vendar pa je Geffen tokrat vanj vrisal osrednjo vsebinsko linijo, ki zveni še bolj plitko in poenostavljeno kot na dveh predhodnicah. Tako se tudi na albumu V še naprej soočamo s pretirano sentimentalnimi kompozicijami, ki kljub izvrstnim melodičnim nastavkom pri malce zahtevnejšemu poslušalcu nimajo pravega učinka.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness