A Tant Rêver Du Roi Records, 2024

Protagonisti osrednjega kritiškega obrata tokrat prihajajo iz angleškega Leedsa. Tako kot tamkajšnji gomazeči se otoški bendi globoko pod površjem so tudi Blacklisters našli svoj habitat v hrupni, jedki in disonantni glasbi. Od njihovih začetkov leta 2008 se je dober glas o fantih s črne liste hitro razširil, predvsem o njihovih invazivnih performansih, s katerimi so si pridobili zveste privržence. Medtem ko sta začetna kratka albuma kljub nevarni drži, grobi podobi in neposrednim sunkom trpela za mankom lastne izvirnosti, so s prvencem BLKLSTRS že bolj z zanimanjem, toda še vedno od daleč izkoriščali zvedavost onkraj jesuslizardsovskih podobnosti. Z drugim albumom Adult so bolj poglobljeno posegali v svojske vzgibe, ki so še danes oplemeniteni z jezikavim humorjem pevca Billyja Masona – Wooda. Glasbi Blacklistersov lahko v osnovi rečemo hrupni rock, kljub temu pa glasbeniki gojijo prav toliko naklonjenosti do postpankovske nastrojenosti, zvočnih eksperimentov industrijskega rocka in svobodnjaštva artističnega panka. Ne glede na različnost zametkov, tempov, sintetičnih dodatkov, minimalistične preže ali nikoli izvzetih izbruhov, ki sprožijo njihov hrup, je željen učinek jasen. Blacklisters radi držijo šah mat krč od prvega zvena. In prav tak je album This Is Not An Album.

This Is Not An Album je naslednik tretjega dolgega albuma Fantastic Man iz leta 2020. Nehvaležno ime nosi, ker je pravzaprav spoj dveh krajših albumov z dvema še neslišanima komadoma. Združuje vse štiri komade z EP-ja Leisure Centre iz leta 2022 in prav tako vse štiri z EP-ja Auf Dem Tisch, ki je izšel leto kasneje. Od daleč je torej polnopravni dolgi album, ki v trenutni diskografiji stoji kot nalašč za prvo snidenje z bendom. Billy Mason – Wood z vokalom, Dante Beesley s kitaro, Alistair Stobbart za bobni in Steven Hodson z basom so uradna glavnina Blacklisters. Kot gost se na albumu mestoma pojavi še Rob Mitchell s saksofonom. Glede na angleško bogato in raznoliko aktualno hrupno kitarsko sceno lahko Blacklisters brez težav umestimo med kreativnejše bende. Ne dovolijo si odprtih formacij in prekomerne psihedelije kot denimo Gnod, niso zvesti stonerskim apatijam kot Pigs Pigs Pigs Pigs Pigs Pigs Pigs, še manj gotskemu rocku kot Cower, tudi prekomerna digitalizacija, kot jo uporabljajo someščani Thank, ne pride v poštev, prav tako ne specializirana industrializacija irskih Gilla Band. Po svojem načinu uporabe hrupa so bolj podobni Sex Swing ali pa USA Nails, od slednjih prihaja tudi njihov basist Steven Hodson. Skratka daleč od kakih Idles, Shame ali Ircev Fontaines DC, ki s prebojem trenutno kreirajo nalepko postpank pri izložbah za širše publike. Mogoče bolj od vseh naštetih spomnijo tudi na nekatera imena ameriškega nojzerskega rocka z založb Touch And Go in Amphetamine Reptile, ki zvenijo aktualno in sveže še danes.

»I went to the pity party …« nagovarja Billy Mason – Wood v uvodnem komadu, neumorni naložbi hrupa na ponavljajoči se rif, ki se prevesi v skladbo Why Deny It?. I'm in a constant state of disappointment … / I think I'm starting to enjoy it … Blacklisters je težko vreči s tira, so priložni vsaki situaciji, jo vzamejo kot novo normalo in se v njej po svoje udomačijo. V tem primeru s kaotičnim dialogom kitare in saksofona, ki iz raztelešenja postopoma pridobiva na udarni formi in motivu. The Wrong Way Home je odrezava nojzerska himna v stilu izjemne plošče You Won't Get What You Want ameriških Daughters. Tudi sama dikcija je podobna bendom, ki se lotevajo ponavljajočih se apelov z zajedljivim pristopom in prav takšnim spominskim učinkom. Blacklisters se ne obregnejo ob konvencionalne strukture komadov, te so raje godbeno poenostavljene, skorajda rutinirane, zato pa z vsem pridodanim, skrbno nastlanim hrupom izredno trdovratne. Takšni albumi so drobnozrnati in vsakič prinesejo kaj novega. Prav zato This Is Not An Album s primerno glasnostjo praktično ne more izpasti kot plata mimobežnica. Prisluh je treba jemati povsem neobremenjeno, ker Blacklistersi bremenijo namesto vas.